Odprava Bosna – Doboj 2023

19.10.2023

Prav zanimivo je vsako leto priti na uvodni sestanek ob začetku klubskega jamarskega tečaja. Večino nas namreč zanima iz kakšnega testa so kandidati za nove jamarje, kakšne nove zgodbe nam bodo prinesli, s čim se ukvarjajo službeno in s čim v prostem času …

Med letošnjimi tečajniki vsekakor izstopa Neven, ki že pet let živi in dela v Sloveniji, nekaj naključij/znamenj pred prihodom v naš klub pa ga je pripeljalo do tega, da se nam je pridružil. V očeh mu je razbrati, da mu raziskovanje podzemlja leži na duši. Navdušenje nad vsem novim kaže kot otrok, ko mu ponudiš sladkarijo. Ja, take imamo radi!

S pridobljenim znanjem na klubskem tečaju in opravljenem izpitu za jamarja pripravnika je Neven kmalu prišel do ideje, da si želi obiskati nekaj jam v bližini mesta Doboj. Jame si je že kot otrok in tudi kasneje ogledoval iz varne razdalje, vanje metal kamenje in sanjal o tem, da bo nekoč morda eden tistih, ki bodo pogledali, kaj vse skriva podzemlje. Ob ideji, da v Bosno povabi člane našega kluba, smo se hitro zedinili in določili, da v Bosno odpotujemo v mesecu oktobru.

Dva dneva pred odhodom smo v klub prinesli osebno opremo, potrebno za raziskovanje in nočitev, saj je Neven na pot dan pred nami krenil sam, njegovo jamarsko vozilo pa smo napolnili do stropa. Na meji so ga baje kar temeljito spraševali, kaj vse se skriva v prtljagi, a mu naposled le verjeli, da smo jamarji kar pošteni ljudje. Ker se nas je za njim na pot podalo še pet članov, je bilo zelo dobrodošlo, da imamo prtljage čim manj. Osebno vozilo predsednikove žene ima namreč omejene kapacitete.

Ker je baje telefonija v Bosni zelo draga, smo ob prehodu meje naše GSM aparate nastavili na letalski način, saj smo bili z Nevenom že predčasno dogovorjeni, kje v Doboju se dobimo. Vmes nas je sicer klical in pošiljal sporočila iz več telefonov (njegovemu je pošla baterija), odziva od nas pa ni bilo. Ker nas jamarje pogosto spremlja sreča, smo jo imeli tudi tokrat. Ko smo se bližali dogovorjenemu mestu, smo v daljavi zagledali belo Fiat Pando, ki se nam je približevala, izza njenega vetrobranskega stekla pa se je raztezal nasmešek Nevena in njegovega prijatelja Uroša. Ustavili smo se kar ob cesti, se objeli in zaradi pozne ure napotili proti trgovini in za tem proti vikendu na Ozrenu.

Ozren in okolica.

Ob prihodu na parcelo, na kateri si je Neven postavil lično hiško, smo kaj hitro sledili vonju dima, tam pa nas je v žerjavici čakal poln sač dobrot. Dobesedno za prste obliznit dobro je bilo, vmes pa sta Neven in Uroš pripravljala še sataraš, ki je bil dober tudi drugi dan. Kazalec je kazal že pošteno čez drugo uro ponoči, ko smo se le postavili v horizontalo.

Pogled na Ozren in Nevenov vikend.

Kulinarično razvajanje izpod peke.

Po zajtrku smo se odpeljali do ene redkih jam na območju Ozrena, v kateri so že potekale raziskave, vendar kljub temu kaj dosti o njej ni znanega. Kroži pa anekdota, da je nad Jadovo jamo nekoč stala cerkev, v kateri je župnik nevede poročil brata in sestro, zaradi tega pa so vsi okameneli … Nas anekdota kaj dosti ni zanimala, zato smo se ob prihodu hitro jamarsko odeli in začeli opremljati jamo. 60 m vhodne vertikale z veliko dvorano na dnu je zadovoljilo naše apetite že na začetku. Ko smo uvideli, da se jama nadaljuje v dveh smereh, smo ekipo razdelili na dva dela. Ena je imela nalogo izmeriti jamo za izdelavo načrta, zato je bilo logično, da bo druga ekipa dohitela prvo. Ob snidenju v jami pa smo drug drugemu razlagali, kako smo presenečeni nad videnim. Poleg lepih hodnikov, meandrov, stopenj navzgor in navzdol, nas je fascinirala tudi ogromna količina gvana. V petih urah smo jamo uspeli pregledati in izmeriti (skoraj 500 m poligona se je nabralo), ostalo pa je še kar nekaj vprašajev, ki morda skrivajo nadaljevanja. Še se bomo vrnili!

Priprave na vstop v Jadovo jamo.

Vhodna vertikala Jadove jame - 60 m.

Mogočna dvorana na dnu vhodnega brezna Jadove jame.

Gvano se udira preko kolen.

Kopica gvana.

V Jadovo jamo posije tudi sonce.

Zadovoljni obrazi ob prihodu na površje.

Pozno popoldne smo ob ognju zopet sedeli in čebljali do jutranjih ur, zjutraj pa se odpravili novim dogodivščinam naproti. V planu smo imeli obiskati jame v bližnji okolici, kater so bile malo manj zanimive, med njimi pa je vsekakor izstopala jama Rastuša. Slednja je turistična, vsakdo se lahko sprehodi po 450 m dolgi turistični poti. Nam je bilo dovoljeno, da se splazimo v vsak »neturističen« kotiček jame, vendar nam je bilo kmalu jasno, da v nove dele brez orodja za širjenje ne bomo prišli. To pa tudi ni bil naš namen tokratnega obiska. Vsekakor se splača pregledat tudi okolico jame, ki kaže potencial.

Pred vhodom v turistično jamo Rastuša.

Turistična jama Rastuša.

Dan smo zaključili s pravim gurmanskim razvajanjem v gostilni v centru mesta, sledil pa je sprehod po ostankih Trdnjave Gradina, zgrajene v 13. stoletju in s posledično zelo pestro zgodovino. Zvečer pa jamarska klasika – sedenje ob ognju in debate ob prijetnih »poletnih« temperaturah.

Popoldansko večerni užitki.

Napoved za nedeljo je bila precej kisla in žal tudi realna. Jutranji veter in dež sta nas prisilila, da smo se proti domu odpravili malce prej, vendar smo ure do doma zabili z raziskovanjem novih krajev, restavracij in mejnih prehodov, zato smo na cilj prispeli v slabih osmih urah. Malce utrujeni, a veseli, da nas je Neven prepričal, da pridemo v njegove kraje.