1996–2001 Tečajniško obdobje

  • Ponovno smo začeli organizirati tečaje za pridobitev naziva mlajši jamar, ki so klub okrepili z novimi člani: Andrej Gašperič, Mateja Luzar, Dare Hribar, Frenk Jenkole in Srečko Vidic.
  • Jedro stare ekipe so sestavljali: Mihael Rukše, Tanja Rukše, Marko Pavlin, Zdravko Bučar, Borivoj Ladišić, Andrej Hudoklin, Marko Pršina in Anton Tramte.
  • Zdravka Bučarja, ki je vse od leta 1989 uspešno vodil klub, je nasledil Mihael Rukše (2001–2002).
  • Z rastjo članstva se je večal obseg opreme in odgovornost gospodarja, kar je omogočilo delovanje dveh do treh terenskih ekip sočasno.
  • Nadaljevali smo z raziskavami dolenjskega krasa – več akcij smo izvedli na osamelem krasu v okolici Trebelnega, Primskovega, Škocjana, Radulje ter Zasavja in Posavja.
  • Prelomni dogodek obdobja je zaznamovalo odkritje nadaljevanja Kostanjeviške jame novembra 1996.
    Ekipa ob potopu Toma Vrhovca in Mateja Mihailovskega v končni sifon Kostanjeviške jame, 2000. Foto Marko Pršina.

    Ekipa ob potopu Toma Vrhovca in Mateja Mihailovskega v končni sifon Kostanjeviške jame, 2000. Foto Marko Pršina.

  • Dare Hribar, Marko Pavlin in Mateja Luzar so v letu 2001 sodelovali pri raziskavah brezna Čehi 2 na Kaninu.
  • V letu 2001 smo izvedli raziskovalno nalogo Evidentiranje onesnaženih jam v Mestni občini Novo mesto. V nalogi smo med 143 pregledanimi kraškimi objekti evidentirali kar 50 onesnaženih.
    Čiščenje izvirne jame Shornica, 2001. Foto Marko Pršina.

    Čiščenje izvirne jame Shornica, 2001.
    Foto Marko Pršina.

  • Izvedli smo številna usposabljanja in vaje klubske reševalne skupine, ki je v tem obdobju doživljala svoj višek.
  • V sodelovanju s Klubom jamarjev Kostanjevica na Krki smo maja 2002 izdali fotomonografijo o Kostanjeviški jami.

    Predstavitev knjige Kostanjeviška jama, 2002. Foto Milan Markelj.

  • Ob 40-letnici delovanja kluba (2002) smo izdali četrto številko Dolenjskega krasa.

Pomembnejša odkritja

Kostanjeviška jama

  • 24. novembra 1996 so Andrej Gašperič, Tanja Luzar, Mihael Rukše in Igor Nose našli nadaljevanje Kostanjeviške jame za prebito ožino v Vročem rovu. Sledilo je odkritje 1220 m dolgega niza rovov in dvoran, ki so nas pripeljali do Velikega jezera. V globini pod novimi rovi je bila odkrita še spodnja etaža in nov prehod v stari del jame v Črnem rovu.
  • 6. julija 1997 sta Andrej Gašperič in Igor Nose prebila ožino v Črnem rovu in ga tako povezala s Črnim meandrom.
  • 13. julija 1997 je Mihael Rukše našel v Velikem jezeru prehod do aktivnega toka podzemske Studene. Skoraj 500 m dolg jamski poligon poteka po dinamičnem podzemskem kanjonu in se zaključi v Zadnjem jezeru.
  • 16. januarja 1999 se je Tomo Vrhovec potopil v 33 m globok sifon in odkril najbolj oddaljeno dvorano sistema – Jezero tretjega tisočletja (1813 m od jamskega vhoda).

Kostanjeviška jama

Štirnica
Zahtevno brezno Štirnica, ki smo ga na več akcijah raziskovali med leti 2000–2001. S 193 m je bila dosežena nova rekordna globina Kočevskega roga.

Štirnica

Bobnova jama
V presihajoči strugi Šice pri Stavči vasi smo v letu 2001 raziskovali bruhalnike. V Bobnovi jami smo se le uspeli prebiti do podzemskega toka Šice. Zahtevna 360 m dolga vodna jama se konča z nepreplavanim sifonom. Nosilca aktivnosti sta bila Dare Hribar in Frenk Jenkole.

Bobnova jama

Azaleja (Kanin)
Z globino 300 m je najgloblje med brezni, ki smo jih samostojno raziskali na Kaninu. Zanimivi sta dve vzporedni brezni, ki se združita nekje na polovici. Najbolj fascinantno pa je zadnje 90-m brezno, ki se zaključi z zelo dolgim ozkim meandrom.

Azaleja (Kanin)

Raziskovalna ekipa na Kaninu, 1995. Foto Mihael Rukše.

Raziskovalna ekipa na Kaninu, 1995. Foto Mihael Rukše.