1988–1995 Gabrsko obdobje

  • V klub je vstopila generacija gabrskih jamarjev: Mihael in Robert Rukše, Tanja Luzar, Slavko Boltez, Jože Korasa, Franci Sašek, Igor Nose, Sandi Jaklič, Silvo Kristan, Andrej Ravnohrib in Marko Pavlin, ki so rasli pod mentorstvom Tomaža Bukovca.
    Gabrski jamarji na prvi akciji s Tomažem, 1988. Foto Mihael Rukše.

    Gabrski jamarji na prvi akciji s Tomažem, 1988. Foto Mihael Rukše.

  • Leta 1988 smo začeli izdajati letno poročilo o delu Bilten, ki smo ga urejali vse do leta 1996.
  • Vodenje kluba je leta 1989 ponovno prevzel Zdravko Bučar.
  • Tanja Luzar, Andrej Ravnohrib, Sandi Jaklič in Mihael Rukše so se leta 1991udeležili slovenske odprave v 1022 m globoko brezno Torco Urricello v španskih Pirenejih.
  • V letu 1992 smo opremo in sedež kluba iz prostorov Krajevne skupnosti Žabja vas preselili v Gasilsko–reševalni center Novo mesto na Seidlovi cesti 29, kjer je še danes.
  • Ob 30-letnici delovanja kluba (1992) smo izdali tretjo številko Dolenjskega krasa.
  • Pod vodstvom Tomaža Bukovca smo ustanovili reševalno skupino, ki je bila daljše obdobje med najbolj usposobljenimi v Sloveniji.
    Tomaž med vajo JRS v Bohinjski Beli, 1989. Foto Marko  Pršina.

    Tomaž med vajo JRS v Bohinjski Beli, 1989.
    Foto Marko Pršina.

  • Leta 1993 smo Jamarski klub Vinko Paderšič - Batreja Novo mesto preimenovali v Jamarski klub Novo mesto.
    Novi klubski znak.

    Novi klubski znak.

  • Začeli smo raziskovati visokogorski kras na Kaninu.
  • V sodelovanju s Televizijo Novo mesto smo leta 1995 posneli dokumentarni film: Kotarjeva prepadna ali žalosten vsakdan Dolenjskih jam. 15-minutni film o onesnaženi vodni jami je bil del programa ozaveščanja javnosti, v okviru katerega smo izvedli čiščenje jame in njen ogled za domačine. Film je dobil priznanje na festivalu filmov z ekološko tematiko v Budvi.
    Zadovoljstvo po čiščenju Kotarjeve prepadne, 1996. Foto Andrej Hudoklin.

    Zadovoljstvo po čiščenju Kotarjeve prepadne, 1996. Foto Andrej Hudoklin.

Pomembnejša odkritja

Mihovska jama
Na severnem pobočju Lipnega vrha na Radohi smo raziskali 180 m dolgo kapniško jamo z vhodnim breznom, na dnu katerega so bili kostni ostanki med drugo svetovno vojno pobitih žrtev. Jamo smo po osamosvojitvi očistili, žrtve pa so bile pokopane na pokopališču.

Mihovska jama

Četrti julij
Na vzhodnem pobočju Mirne gore smo leta 1993 raziskali eno globljih in zahtevnejših brezen na Kočevskem rogu, v katerem smo prodrli do globine 150 m, razpoke na dnu obetajo nadaljevanje.

Četrti julij

Podgorka (Kanin)
Ena perspektivnejših jam na Kaninu. Za nadaljevanje je ekipa raziskovalcev cel teden širila 10 m dolg meander. Za prebojem se je visokogorsko brezno po dveh manjših stopnjah zopet zaprlo z neprehodnim meandrom na končni globini 200 m.

Podgorka (Kanin)

Kaščica
Najbolj zasigana jama na Poljanski gori, belokranjskem podaljšku Kočevskega roga, je 120 m globoko brezno z večjimi notranjimi dvoranami. Na večih akcijah med leti 1996 in 1999 smo odkrili več novih delov brezna. Raziskave še niso zaključene.

Kaščica