Čaganka – okno v kaminu Game Over

1.3.2019

Šele pred slabim letom sem se okužil z jamarstvom, danes pa se mi zdi, da sem že pravi veteran z dolgoletnim stažem. Z izkušenimi jamarji sem namreč v tem letu dni preživel veliko skupnih ur in se spustil v že kar lepo število jam …

Ko smo se tečajniki 2018 po opravljenem klubskem izpitu prvič spustili v Čaganko, smo na površje kljub utrujenosti prišli z zadovoljnimi obrazi, čeprav so nam »dovolili« le prvi dve brezni. Ko sem s prstom na načrtu jame, ki visi v jamarskem bivaku pri Čaganki, pokazal doseženo globino, se je v grlu pojavil cmok, češ, koliko časa bo še treba, da bomo nekoč dosegli dno dolenjske rekorderke.

Res sem hvaležen članom JKNM, da so nas v kratkih petih mesecih tako usposobili, da sva z jamarskim kolegom Žekijem dokaj z lahkoto dosegla dno Čaganke. Ker mi globinski rekordi kaj dosti ne pomenijo (priznam, na začetku je bilo drugače), sem si zadal za cilj, da moja noga stopi na vsa mesta, ki so vidna na načrtu jame. Da si torej ogledam vso Čaganko! In tako je enkrat moral na vrsto priti tudi zloglasni kamin Game Over, ki je plezalcem »dajal delo« kar cela tri leta, preden so dosegli strop.

S sončka v jamo se ne mudi.

Ko je Šini ocenil, da je moja pripravljenost na primernem nivoju, sva se ga previdno lotila, ker drugače v kaminu niti ne gre, niti ne sme iti! Da do kamina Game Over sploh prideš, se je potrebno najprej spustiti 250 m, tam pa te čaka 180 m visoki orjak. Ko sva dosegla vrh, mi je srce kar malo zaigralo, saj sem zagledal detajle, ki sem jih prej videl le na videoposnetku, ki sta ga pred meseci posnela Anže in Klemen. S Šinijem sva upala, da bova uspela videti kaj več kot najini predhodniki (konec koncev je Šini velikan med jamarji), pa mu velikost tokrat ni pomagala. Nadaljevanja proti površju nisva opazila. Sva pa oba trmasta, zato sva že takrat sklenila, da še prideva nazaj s plezalno opremo in poskusiva narediti še kak korak višje. Zaradi dokaj zahtevnega plezanja se kandidatov za novo akcijo v kaminu ni trlo, vendar sva bila tudi sama menja, da bi bilo pri večjem številu jamarjev raziskovanje prenevarno (skala v kaminu je precej krušljiva in »gnila«), zato morata biti jamarja v navezi skrajno previdna. Ko sva pri mojem drugem obisku kamina prispela do vrha, me je doletela čast, da mi je kolega zaupal nalogo varovanja preko polbiča 180 m nad dnom brezna. Ker sva kmalu ugotovila, da je luknjica, iz katere je pritekala voda, povsem na vrhu. Premajhna za človeka, sva se odločila, da poskušava pogledati še na drugo stran kamina, torej bolj levo od do takrat določene smeri. Po štiriurnem varovanju me je že pošteno zeblo, saj pri varovanju soplezalca fizično nisi aktiven, pa še moker sem bil, saj nekje na sredi kamina prav lepo curlja po tebi, ko se vzpenjaš. Tako sva z akcijo končala, tudi Šini je imel že dovolj vrtanja v gnilo steno. Smer se je zdela obetavna, zato sva del opreme pustila kar na majhni polički pri zadnjem pritrdišču – za prihodnje akcije. Žal se je naslednja akcija zaradi moje rehabilitacije po operaciji prestavila na leto 2019, res pa je, da smo novembra poskusili na površju zaslediti dimne signale, ki jih je Šini spuščal pod stropom kamina, pa so bile neugodne vremenske razmere na površju preslabe za dvig meglice iz jame. No, bodimo pošteni: ob dogovorjeni uri, ko naj bi prižgal dimne bombe v kaminu, mi bi pa zunaj oprezali, če bomo kje opazili dim, se je utrgal oblak in Poljansko goro je dobesedno zalilo! Dim ni imel niti najmanjše možnosti pokukati na površje …

Brez kave seveda ne gre niti v kaminu.

Ker pa zdaj tudi mene že krepko muči radovednost, kje bomo prišli na površje, sem Šiniju že dober mesec nazaj v koledarju določil datum, kdaj bova spet šla, saj je okolica Čaganke v tem času pod debelo odejo snega in je jama posledično suha, pa nama je šlo vreme še bolj na roko – zunaj je že skoraj tri tedne pomladno in sušno!

Otovorjena vsak s svojo prasico z osebno in plezalno varovalno opremo sva se v jamo spustila malo pred poldnevom, po dobri uri pa sva že pila kavo in čaj v prvem bivaku na dobrih –200 m. Od bivaka v Severnem rovu gre še malce navzdol, nato pa 180 m navzgor, do točke, kjer sva zaključila. Pri vzpenjanju sem kolegialno ponudil prednost starejšemu. Plezanje v kaminu Game Over je namreč zaradi res slabe skale dokaj specifično, pa še od spodaj navzgor so ga opremljali. Ko se spuščaš v jamo po vrvi, sproti še vse majave kamne in luske v globino zbiješ, ko plezaš od spodaj navzgor, pa tega ne moreš početi, ker bi padajoče kamenje lahko poškodovalo vrv pod tabo. Zato v kaminu prvi jamar prepleza določeno višino, drugi pa čaka na varnem mestu, da ne bi dobil kaj na glavo, saj v globino ves čas kaj žvižga! Prvi jamar nato obmiruje, drugi mu sledi, ko pride do njega, se zgodba ponovi. In tako do vrha …

Polhi imajo na vrhu kamina glavno prometnico.

Šini je tokrat prvi prišel do kraja, kjer sva končala, jaz sem mu sledil. Ko je on že kadil na majhni majhni polički, sem se mu po nenapeti prečnici počasi bližal, medtem pa firbčno pogledoval okoli, kajti kamin je res fascinanten in impozanten! In tokrat se je firbec izplačal! Le nekaj metrov pod polico sem levo od smeri zagledal luknjo v steni. Prijatelja sem vprašal, če je videl luknjo in če ve, kaj se skriva v njej, a se je le začudil, o kateri luknji govorim. Ko sem mu razložil, da vidim dokaj veliko okno, kamor bi se lahko celo splazil in da luknja kar gre, je nad mano napravil novo pritrdišče in mi spustil novo vrv, po kateri sem se oknu v steni lahko približal in se tudi zvlekel vanj. Pri tem sem v globino sprožil kar nekaj blata in kamenja. Ko sem bil na varnem mestu, sem se izpel z vrvi, da je po njej lahko prišel še prijatelj z dinamično vrvjo, s katero me je varoval, da sem se spustil še nekaj metrov globlje in si tam bolj podrobno ogledal prelomnico. Ki se zdi nadvse obetavna, je široka, nadaljuje se v visok meander in gor in dol! Je morda to tisto, kar iščemo? Bomo tukaj nekoč pokukali na površje?

Okno v kaminu Game Over skriva prelomnico.

Šini je skočil po vrtalko in karabine in zavrtal par pritrdišč, da sva se še malo spustila, a kaj dosti žal ne, saj nama je zmanjkalo vrvi! Samo svetila sva in se navduševala nad možnostmi, ki so se odpirale pred nama, tudi nekaj decimetrov blata pod škornji ni več motilo …

Je pa tam kar blatno.

V tistem delu se v blatu vidi tudi nešteto sledi krempeljcev polhov, kar je še eno dobro znamenje …

Po devetih urah sva prišla na površje, blatna, kot že dolgo ne in dokaj utrujena. Ter zbita tudi – morda predvsem zaradi teže transportk.

Po koncu akcije fotografija, ki pa ni najbolj zmagoslavna.

Skuhala sva si makarone z ragujem, spila kavo in za dobro vago uspešni akciji nazdravila z radlerjem.

Z makaroni si pa energijo povrneš.

V postelji sva se spravila že v nedeljo, zbita in utrujena, zbudila pa zlomljena, a z zmagoslavnimi občutki. Ki nas bodo zelo kmalu spet premamili tja dol in tja gor, pokukati, če bo morda šlo …

Mitja Remih

Foto Damijan Šinigoj