Obisk Mihovške jame

3.1.2019

Med pogovorom s sodelavcem Brankom sva prišla do skupne teme – jame. In to ne katerekoli jame, temveč Mihovške jame. Njegovi starši in tudi sam je otroštvo preživel v vasi Mihovec, se potikal po okoliških gozdovih in pomagal staršem v gozdu ter na polju. Za vhod v jamo je slišal, vendar temu nikoli ni namenil veliko pozornosti. Najbrž je to navadna luknja, kateri se kot otrok ni smel približati. Jama ima poleg kraških skrivnosti tudi temno in strašno žalostno skrivnost, ki je dolga desetletja ostala skrita in zamolčana. V vsakem se najde nekaj dobrega in zanimivega in tako je bodoča veterinarka odkrila nekaj, kar smo imeli ves čas pred nosom. Kaj in kako sta doživljala obisk jame sta zapisala Anja in Domen.

V začetku avgusta 2018 smo se skupaj z očetom, stricem ter dvema izkušenima jamarjema Tanjo in Mihom Rukše odpravili v podgorjansko podzemlje. Natančneje v Mihovško jamo. Za naju je bila to prva taka izkušnja, zato nisva vedela, kaj naj pričakujeva in kakšno presenečenje naju čaka. Predvidevala sva, da se bomo spustili nekaj metrov pod zemljo, malo pogledali in to bo to. No, nisva bila niti blizu. Najprej smo se opremili s varovalnimi pasovi, čeladami, naglavnimi in ročnimi svetilkami, ter pripravili še kar nekaj zanimive jamarske opreme. Odpravili smo se do jame. Navadna luknja – brezno, sredi gozda, nič posebnega torej. To mnenje sva spremenila takoj, ko smo bili dve kaskadi nižje pod zunanjim nivojem zemlje (kakih 15 metrov pod površjem) in začeli odkrivati ostanke vojnih časov. Lesen zaboj, podplati čevljev – odsev srhljive zgodbe o dogodkih iz preteklosti. Našli smo tudi lobanjo gozdnega prebivalca volka.

V jami je nekaj kosti poginulih živali.

Ampak to je bil šele začetek. Odpravili smo se dalje. Po ozkih rovih, kjer prebivajo kune, smo se priplazili do majhnega prostorčka in se nato drug za drugim po vrvi spustili v prvo dvorano. Ob prižigu dodatnih svetilk se nam je osvetlil pogled na številne kapnike.

V prehodu med dvoranami.

Za trenutek smo pomislili, kot da smo v kakšni veliki turistični jami – nikakor nismo pričakovali, da se tu skrivajo takšne podzemne lepote. Noro! Še dobro, da smo imeli telefone, da smo lahko vse poslikali, kajti take priložnosti ne dobiš vsak dan.

Skupinska jamarska fotografija.

Po vrvi smo se nato spustili še v zadnji del jame s še več čudovitimi kapniki. In čas je bil, da se vrnemo nazaj na površje. Še prej pa je Miha poskrbel, da naš prvi obisk jame ni minil brez krsta. Vsi štirje smo jih namreč prav pošteno dobili z vrvjo po zadnji plati. Ampak lepote jame so odtehtale vse bolečine, razbita kolena, napore ob plezanju … Skratka, bilo je nepozabno.

Kapniško okrasje v Mihovški jami.

Med pregledovanjem ožin.

Iz jame smo se uspešno vrnili, seveda brez kakršnihkoli težav, saj sta vodiča poskrbela, da je vse potekalo varno in po načrtu. Hvala vsem za to nepozabno izkušnjo!

Zapisala: Anja in Domen Zupančič

Fotografiral: Branko Zupančič

Akcije smo se udeležili Tanja in Mihael Rukše ter Anja, Domen, Franc in Branko Zupančič