JKNM v Leški

9.7.2018

V soboto, 30. junija 2018, smo se Tomaž Ž., Mitja, Šini, Jasna, Tomaž G. in jaz podali v eno izmed najlepših jam na Gorenjskem - Brezno pri Leški planini (do globine 360 m). Tokrat se v jamo ni podal samo naš klub, s strani DZRJ Kranj je bil namreč organiziran vsakoletni tabor, ki je privabil mnoge navdušence tovrstne aktivnosti.

Prve žrtve so padle že pred našim prihodom.

Barvna usklajenost je za spust v Leško pomembna.

Kljub pričakovano visoki udeležbi nas je gneča pred in v jami vseeno nekoliko presenetila. V brezno smo se zato podali šele ob 12 h. Prvi se je podal Mitja, sledil je Tomaž Ž., Jasna, jaz, Šini, Tomaž G. ter seveda številni drugi. Do zapletov je prišlo dokaj hitro - pri drugem pritrdišču smo naleteli na podorno kamenje, ki je ogrožalo jamarje pri napredovanju v globino. Da bi preprečili morebitno poškodbo, smo se morali taktično postaviti okoli podora. Za vsak slučaj smo vseeno prvega v boj poslali Tomaža, preostali člani našega kluba pa smo se natrpali na meter in pol dolgo poličko ter potrpežljivo čakali na nadaljnji premik. Čakali smo bistveno dlje, kot smo si želeli.

Sicer pa nam je suha jama z redko povišano vlažnostjo omogočalo hitro napredovanje v globino. Tokrat se nam ni bilo treba boriti z blatom kot v dramatični Čaganki. Prehod z dinarskega krasa na visokogorsko kraško planoto Julijskih Alp je obetal veliko. In res nas je kmalu osupnila Biserna dvorana, ki ji ni in ni bilo videti konca. Da bi lažje doumeli njeno razsežnost, smo se v njej odločili za kratko pavzo z malico ter si jo dodobra ogledali. Območja preloma seveda nismo spregledali, očitno so tudi v tem primeru tektonske deformacije v apnencu vplivale na nastanek tega mogočnega brezna. Sledilo je še poziranje ob prvem stalaktitu, ki je bil višji od nas, nato pa smo se podali še nekoliko globlje - v Dolgo dvorano.

Ozki rovi so me malo presenetili - prehod v ta predel se mi je zdel bistveno drugačen od preostale jame. Malo sem se že spraševala, če mi je res treba videti zloglasni 30 metrov visok kapnik na koncu Dolge dvorane. Ostali seveda niso imeli teh težav, Jasna še najmanj. In se je splačalo, ne toliko zaradi resničnega kapnika, kot zaradi tega, da sem bila priča izgubi enega našega člana na poti navzgor. Šini, ne bom poimensko. Brez skrbi, smo ga uspešno rešili! Pa tudi kapnik ni bil slab (stalagmit, stalaktit, bo kdaj steber?).

Ženska sekcija pred faličnim kapnikom.

In kakopak se je postavila pred aparat tudi komplet ekipa.

Kar naenkrat smo se ponovno znašli v Biserni dvorani, kjer se je saga šele začela. Zaviti v folijo ob soju svečk smo čakali vsakega, da se je uspešno priboril do pritrdišča. Glede na to, da gre za 40 m vertikalo sredi dvorane in da nas je bilo precej, je bilo čakanje res dolgotrajno. Na tem mestu moram poudariti, da je Mitja pojedel ves moj sendvič! Presenetljivo pa samo pomikanje proti površju ni bilo pretirano naporno, vsaj ne v primerjavi s Čaganko. Vprašanje, kako bi to komentiral Tomaž G., ki mi je potrpežljivo sledil celotno pot navzgor.

Pritrdišč je bilo malo, so bili pa vzponi na ta račun daljši, intenzivnejši. Iz jame smo prišli ob 20-ih in si seveda junaško, kot vedno, segli v roke. Sledilo je še za naju z Jasno kratko druženje ob ognju, zaradi obveznosti sva se napotili proti domu in nisva prespali na taboru. Kaj točno so nato počeli preostali člani kluba, ne vem, mogoče je pa celo boljše tako …