Kanin 2017 – iskanje Rexija

13.8.2017

Kaj je tam zadaj? Ali smo slišali slap? Se odpirajo nove dimenzije? Na kaj bomo naleteli? Vprašanja, ki so nas drobno najedala celo leto, do dneva, ko smo se odpravili na letošnji tabor Kanin, ki je trajal od 27. julija do 4. avgusta 2017. Pravi zbor članov odprave se je v resnici zgodil v Bovcu, kjer se nam je pridružil še Uroš. Tam smo tudi naleteli na ljubljanske člane odprave, nabavili kruh, spili še en civilni kufe in se odpravili do B-postaje. Ja, letos smo si privoščili in se del poti odpravili z žičnico – za ene lažja varianta, za druge vseeno.

Zamegljena D postaja (Mihael Rukše).

Kmalu smo pričeli s pospravljanje in urejanjem »Svižčevega doma«, najbolj zagnani – Uroš, Anže in Črt – pa so se odpravili še v Kremenčka (NM 200). Do delovišča, tam nekje na -120 metrih, so odnesli potrebno opremo za širjenje, sproti pa so še preopremljali in zamenjali poškodovano vrv.

Urejanje bivaka (Mihael Rukše).

Nedeljski plan smo preusmerili v dve bistveni aktivnosti. Za v Kremenčka smo sestavili dve ekipi: kot prva sta v jamo odšla Andrej in Mihael, popoldne pa smo jih zamenjali Tone, Jure in Tom. Začeli smo se spopadati z meandrom, konec dneva dosegli 3 metre prehodnega. S Kremenčkom se je ta dan spopadla še najmlajša udeleženka Nika, ki je s svojo mamo Tanjo malo potrenirala Anin prehod. Druga aktivnost pa je bil pregled terena proti Talirju, ki sta ga opravila Uroš in Črt. Raziskala oziroma pregledala sta nekaj potencialnih vhodov, štiri pa sta izmerila in zrisala. Uroš je ta dan tudi zapustil tabor. Se je pa iz NM 9 prinesla oprema, ki je ostala od lanskega zimskega raziskovanja. Večer je minil v odlični večerji (krompir z zeljem), s pregledom dneva in s plani za naslednji dan. Ta dan so nas obiskali tudi Krkaši (Dare, Urbi in Robi), ki so nas počastili z Unionom.

Uroš in Črt iz terenske akcije (Anže Tomšič).

Na ponedeljkovem celodnevnem meniju je bil predvsem Kremenček. Ta dan se nas je v njem zvrstilo cela četica. Tako sta zunaj ostala samo Jure in Črt, ki se je pridružil raziskovanju Krkašev - Brezna pod cerado. Kot dosežka dneva štejeta spust Nike na -120 m, kjer smo jo lepo počastili s pravim jamarskim krstom, in razširitev meandra do sedmih metrov ... še malo. V popoldanskem času je potekalo še izobraževanje v zabijanju svedrovcev s strani Anžeta. Kot zanimivost dneva so se že pričele širiti novice po Kaninu, Hueos gre proti tisočemu metru. Bravo.

Nikin krst na – 120 metrih (Mihael Rukše).

Torkova Kremenčkova dopoldanska ekipa – Miha, Jure in Andrej – je topel Svižčev dom zapustila okrog devete ure. Istočasno sta se Toni in Anže odpravila pregledovat teren nad Velikim dolom proti Skalarju, Nika in Tanja pa sta pričeli s pakiranjem; za družino Rukše je bil to zadnji dan na taboru. Moj namen tega dne pa je bil ponovno zrisati že izmerjene dele ter opraviti meritve novih delov iz leta 2016 in se nato po potrebi pridružiti popoldanski ekipi. V jamo sem odšel okrog 12. ure, Anže, Toni in Črt pa so na izmeno prišli okrog 15. ure. Delo nam je dobro steklo, nadaljevali smo več kot odlično, tako da smo okoli osme ure zvečer naredili preboj v nove dele. Jupij, hura, Kremenček gre naprej. No ja, saj glede na prepih, ki nas je vseskozi spremljal, ni v to nihče podvomil. Laser je pokazal, da smo razširili skoraj 10 metrov meandra. Po dvometrski stopnji se je pod nami odprlo novo trinajstmetrsko brezno. Le kaj se skriva za njim, kaj bomo našli v nadaljevanju? Zadnji udeleženec se je na površje vrnil malo pred polnočjo, ravno pravi čas, da smo še danes nazdravili preboju.

Bomo vrtal? (Anže Tomšič).

Kljub včerajšnjemu uspehu, navdušenju in želji, da se v Kremenčka odpravimo čim prej, se nam je sredino vstajanje malo zavleklo. Nekaterim, vključno z menoj, se je poznalo popoldansko peturno razbijanje, pa vendar, ob desetih se Andrej, Toni in Tom odpravimo k raziskovanju novih delov in iskanju nekaj novega. Potrebno je bilo še nekaj lepotnih popravkov in že je sledil spust v nove dele. Breznu sledi novo manjše brezno, ki se zaključi s še kar prehodnim meandrom. Naletimo na dve vodi in vzporedno brezno večjih dimenzij, glede na polzenje vode smo po vsej verjetnosti tukaj slišali slap. Meander se vijugasto nadaljuje, kombinezoni se trgajo, ko pridemo do križišča, kjer se razcepi na suhi in mokri del. Pri pregledu smo ugotovili, da se Kremenček nadaljuje v suhem delu, vendar bo potrebno širjenje. Glede na štiridnevno širjenje se odločimo, da se na tej točki ustavimo, širjenje bo moralo kakšen teden počakati. Pri povratku, guzenju, zapenjanju ... pa naletimo na njega, na Rexija. Glede na obliko se odločimo, da ga vzamemo s seboj in tako postane maskota zadnjih raziskovanj na Kaninu. Sledil je iznos opreme na površje, ki nam jo je prišel pomagat transportirat tudi Jure.

Rexi in Tom, ljubezen na prvi pogled (Andrej Gašperič).

Pa dneva še ni bilo konec. V pomoč so prišli še Zdravko, Vida in Urška, pa polna skleda palačink. Pa še za mesojedce se je kuhinja ta dan odprla, božčki. Proti večeru je mladina odšla še v Ljubljanski tabor.

Vidine palačinke (Urška Voglar).

Četrtek je bil dan na OFF. Andrej jo je že zgodaj zjutraj mahnil na vršace, mi pa smo se potikali naokoli. Predvsem okrog zveznega tabora, kjer je bila kava. Pod vodstvom Reharja smo obiskali še vhod v Hueos in NM 97. Anže, Toni, Črt in Urška so zaključili s taborom. Popoldne smo se posvetili pospravljanju tabora. Pri tem delu pa nas je presenetil Anže Oblak, kateremu gre velika zahvala pri helikopterskih prevozih opreme na Kanin.

Kateri car (Vida Tomšič).

Lepo petkovo jutro nam je vlilo polno energije. Pot v dolino je minevala brez težav, obvezen postanek pri Poljakih, obvezen skok v Sočo in s tem se je letošnji tabor končal.

Soča … (Urška Voglar).

Letošnji tabor je zaznamovala številčnost udeležbe, zagnanost v Kremenčku, pregled terena, predvsem pa sproščenost in druženje. Trenutna globina Kremenčka je 140 metrov, poligona malo manj kot 340 metrov, in kar je najbolj pomembno – Kremenček gre naprej.

Kmalu spet (Anže Tomšič).

Na Kaninu uživali: Andrej Gašperič, Uroš Mervič, Jure Novak, Miha, Tanja in Nika Rukše, Črt in Zdravko Bučar, Urška Voglar, Anže, Vida in Jože Tomšič.

Nikin zapis

Vstali smo zgodaj in šli. V Bovec smo prišli nekje ob osmi uri. Z B postaje smo šli z gondolo do D postaje. Od tam smo prišli do koče Petra Skalarja. Od tam pa do bivaka, ki se je z vsakim hribčkom zdel dlje. Končno smo prišli in pripravili bivak. Črt, Anže in Uroš so šli še isti dan v jamo. Naslednji dan sem še jaz šla v jamo. Ampak je bilo zelo mrzlo in sem jo kmalu popihala. Drugače pa smo se kratkočasili z življenjskimi zgodbami. V ponedeljek mi je Andrej posodil rokavice, pa sem poskusila še enkrat. Prišla sem čez vsa brezna in ožine na 120 m. Tam so me nekje devetkrat »krstili«. Enkrat sem celo malo poslikala jamo. Tom me je na poti gor strpno čakal in mislim, da si je vzel čas za bolj podroben ogled jame. Ko sem prišla iz jame, sem zabila svoj prvi svedrovec. Sicer je Anže vmes že dvakrat pomalical, ampak bolje, da počasi in sigurno. Za večerjo nam je Toni skuhal odlično vegi-rižoto, za vse. Pa tudi Andrej se je super izkazal s svojim sladkim zeljem in krompirjem, ki je bilo zelooo dobro. Naslednje jutro so še najbolj zagnani šli v jamo, mi pa počasi v dolino. In tako se je za nas končalo raziskovanje na Kaninu.

Nika Rukše