Jama pri pesi

10.8.2016

Jama pri pesi se nahaja nedaleč stran od vasice Željne v Kočevskem rogu. Jamo je že dolgo poznal naš Sandi, vendar je do sedaj, ko je jamar pripravnik, ni mogel pobliže raziskat. No in nas je kamerade novopečene pripravnike povabil, da jo raziščemo in registriramo. Pri jami smo opazili trakove, ki so jih, pravi Sandi, tam pustili kot otroci, saj so se v brezno poskušali spustiti po trakovih cerad, vendar si ni nihče upal čez rob vhodnega brezna. Jama je najprej dobila ime pri trakovih, a smo jo kasneje preimenovali, saj so domačini takoj vedeli, kje je »pesa«, za trakove v hosti pa še niso slišali. Blizu jame je namreč skladišče za peso, ki jo imajo lovci spravljeno za čez zimo.

Vhodno brezno.

Kakorkoli, v jamo smo se spustili Črt, Sandi, jaz in pa Zdravko. Jama se je začela s 25 m breznom, ki gre proti koncu malo poševno do ožine, skozi katero se nismo mogli prebiti, vendar je po napovedi padajočih kamenčkov namigovala obetavnim 15 ali več metrov nadaljevanja. Od sredine brezna navzdol se razteguje dolg na pol kapnik na pol sigov slap. Na dnu brezna je manjše jezerce. Presenetljivo je voda kar tekla – kljub suši zgoraj. Pripravniki smo bili veseli in z velikimi upi pumpali ven iz brezna in na pijačo k Sandiju.

Vrnili smo se čez teden dni z macolo in majzljem in se zapodili v trdo steno. Malo smo poširili in odstranili veliko blata. Ni bilo dovolj. Mogoče bi se suhec kot sem še prebil skozenj, vendar nikakor ne bi mogel priti ven brez dodatne širitve. Jama je tako uspešno še za nekaj dni ubranila svoje skrivnosti.

Do naslednjič so Sandi, Srečko in pa Borivoj na dveh akcijah prebili ožino in še eno kakšnih 30 m nižje. Končno sem le utegnil nedeljo rezervirati za jame in se s Srečko in Sandijem spustil noter. Zakoooon. Jama gre naprej in naprej in je kar lepo zasigana. Prebijemo se čez obe ožini in pridemo do police, od kjer dalje še ni stopila človeška noga. Zadnjič jim je namreč tu zmanjkalo vrvi. V naših mislih je bilo navdušenje in nestrpnost, ko je Srečko vrtal luknjo za pritrdišče. Spustili smo se eden za drugim in opazovali dvorano z ogromnim sigovim slapom in pa podorom spodaj.

Sigov slap v spodnji dvorani.

Jamske mokrice.

Ostanki nesrečne žabe na 65 m globine.

Prišli smo do 85 m globine. Preiskali smo vsako špranjico in našli morebitno nadaljevanje čez podor, ki ga zakriva drobir, kamenje in pa masiven skalnat blok. Pot naprej bo treba prebiti skozi kamenje. Skozenj se da videti stene dvorane, ki se nadaljuje navzdol. Prav tako smo metali kamenčke in dva (od šestinštiridesetih) sta letela kar globoko. 10 m ali več.

Obetavno nadaljevanje.

Zraven je še manjša luknja, ki smo jo imenovali spovednica. Na eni strani dvorane, kjer se bohoti sigov slap, je zemeljski podor, ki bi mogoče tudi kaj skrival, vendar ga zaradi blata do kolen nisem mogel pregaziti. Pri vzpenjanju iz dvorane sva s Sandijem locirala še eno ali dve možni nadaljevanji pod polico zgoraj, ki ju raziščemo naslednjič.

Kdo bi si mislil, da bo druga jama, ki jo bomo registrirali, skrivala kaj obetavnega. Sandi je pa itak čist not, saj je jama v njegovem rajonu.

Še kratek video na YouTubu: https://www.youtube.com/watch?v=xMaLVV49IoM&feature=youtu.be