Jojkinovac in Grmeč 2016

20.6.2016

Konec maja so nas Ponirovci iz Banja Luke povabili na jamarski tabor Grmeč 2016 pri jami Jojkinovac, ki je trajal od 21. do 29. maja. Jojkinovac je jama, ki so jo leta 1984 raziskali člani JKNM, in takšnemu vabilu se je preprosto nemogoče upreti.

Zdravko in Iztok, prvopristopnika, sta se odpravila že v soboto, na prvi dan tabora. Najprej sta si ogledala vhod v brezno Jojkinovac ter poiskala ruševine hiš, v katerih so bivali na tedanjih taborih, po večerji pa poiskala domačine, s katerimi se niso videli že več kot 30 let. Zdravko Šobota se ju je še spomnil in jima pokazal Dvogrlo, Gorano in Brezno ob cesti, jame, ki so jih tedaj raziskali. V nedeljo sta obiskala še hčerko pokojne Cvete Babić, ki jih je gostila na vseh petih odpravah in se nato odpravila proti domu.

V četrtek pa smo se na pot odpravili Tom, Grdin in Šinigoj. Na tabor smo prišli pozno ponoči in se v petek zjutraj spustili v zdaj že domače brezno. Že doma smo se odločili, da bomo brezno tudi 3D poskenirali, a ker je bilo v jami mokro in je vlaga laser motila, smo morali globoka brezna, ki smo jih nameravali samo na hitro popikati, meriti bolj na kratko in je kar trajalo in trajalo, preden smo prišli na globino 300 metrov, kjer so Ponirovci postavili bivak.

Bivak na 300 m in šele dobro prebujeni Ponirjevci.

Malica, dimljen bosanski špeh.

Sem vedel, da se bližamo bivaku, saj sem kavo zavohal, so namreč garači, ki so bili v jami že od srede, ravno dobro vstali. Za dobro jutro smo jim cel lonec kave spili, da so morali novega skuhati, pa malo smo poklepetali in nekaj pojedli, potem se je pa slovenski trio naprej v globine podal, da pomerimo, kar je bilo še za pomeriti, štirje domačini so se pa odločili, da se bodo počasi oblekli in proti površju odpravili. Od bivaka naprej se je začel blaten in ozek meander s fosilnim blatom, ki se je nagravžno lepil na opremo in telo, da me je vse skupaj prav na dolenjske jame spominjalo, dokler seveda nad zadnjim breznom nad dnom nismo zabingljali, ki je celo večje kakor v Čaganki.

Tom nekje proti koncu meandra na dnu jame.

Grdin v horizontalnem vodnem meandru.

Smo pristali ob jezeru in občudovali fascinanten slap, ko smo plastificiran listek odkrili iz leta 1984, ki je dokazoval, da so bili naši res dol, smo se pa prav čustveno za hip raznežili.

Dokaz, da so naši dol res bili.

Potem smo poskenirali še vodoravni meander, po katerem odteka voda, ki vijuga v dolžini skoraj 300 m in je čudovito okrašen. Dobesedno odprtih ust smo hodili po tistem rovu in včasih celo dihati pozabili, Grdin je pa parkrat zavzdihnil, da kako super bi bilo, če bi imel s sabo fotoaparat. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, saj bi potem ven prišli šele enkrat naslednji teden. Željo mu bomo izpolnili jeseni, ko se bomo prav za namene fotografiranja spet vrnili!

Kakšnih 70 metrov nad jezerom, ko smo se že vračali, je pa do nas Miha pribrzel, da bi nas kmalu kap. Ker nismo vedeli, da pride, njemu je pa tudi šele zjutraj šef povedal, da ne bo treba v službo in je za nami prihitel. Nas je prepričeval, ali bi šli še enkrat z njim dol, da ne bi sam po jami hodil, a ker se nobenemu od nas čisto zares ni ljubilo, je tudi on kar obrnil. V bivaku na 300 metrov smo malce pomalicali, potem smo jo pa pospešeno ven potegnili in v noč pokukali nekaj čez polnoč, torej po dobrih 4 urah plezanja.
Doma smo pa opremo dlje kot navadno prali, saj če verjamete ali ne, je Jojkinovško blato še bolj lepljivo od našega …

Oprema je bolj blatna kot iz naših jam.

Grdinovo tihožitje.

Oboroženi s fotografijami in filmčki smo potem v klubu še predavanje za prvopristopnike pripravili (Zdravko Bučar, Iztok Vilič, Andrej Hudoklin, Marko Pršina), malce obujali spomine na tiste pionirske čase ter primerjali raziskovanje jam takrat in zdaj. Jojkinovac je še danes relativno zahtevna jama, za jamarsko tehniko iz srede osemdesetih let pa meni skorajda nedoumljivo, da so prišli do dna! In tedanje »ročne« meritve in današnje digitalne se razlikujejo le v malenkostih!