Zimski obisk Skalarjevega brezna

12.3.2012

Kampiranje 600 metrov pod površjem in 1700 metrov nad morjem ni mačji kašelj, zato sem se pred odhodom spraševal, ali sem dovolj pripravljen in ali bom zmogel. Nešteto stvari se mi je pletlo v glavi. Bolj ko so se bližali dnevi proti 11. februarju 2012, bolj izrazite so bile "spletke" v glavi. Pa ne da nisem navajen kampirati in spati z jamarji moškega spola (kar se je na koncu izkazalo za trd oreh), ampak če bom zmogel in kaj se bo v meni dogajalo, ko bom visel nad 300 metrskim breznom. Še dobro, da smo odhod planirali mesec prej, da sem se pripravil, kajti če se ne bi, bi mi od pritiska verjetno razširilo celo ritnici. Verjetno veste kako močni sta, saj je že Šini pisal o njiju.

In začelo se je. Če bi prej vedel kako, bi potegnil še dve uri spanca, saj smo zbrani Miha, Šini, Klemen, Anže in jaz v klubu čakali 2 uri in se odločali, ali sploh gremo ali ne. Kajti zaradi burje, ki je takrat divjala, ni obratovala Kaninska žičnica in podrl se nam je plan. Pa vendar smo se odločili, da gremo! Če ne po slovenski, bomo šli pa po italijanski strani. V Ljubljani smo pobrali še Ticota, Matjaža in Bora in šibali, saj je bila ura že okoli enajst. Tokrat bi prav prišle intervencijske luči na strehi kombija, ki jih Anže, kot vestni šofer ni dovolil vključiti. Kar hitro je minila vožnja, ko smo prišli na cilj. No, morali smo priti samo še na 2335 m visoko na Kanin, kjer leži vhod v Skalarjevo brezno. A se je zataknilo, ko smo izvedeli, da žičnica ne obratuje. Nastopil je trenutek čohanja po glavi. In načohali smo, da prespimo in poskusimo naslednji dan. Čeprav smo cel večer po televiziji gledali King Kong-a, se je izplačalo. Na D postaji na vrhu Kaninskega smučišča smo se ločili v dve skupini. Prva skupina (Miha, Matjaž in jaz) smo šli pol ure naprej, ker je bilo potrebno še izkopati vhod.

Dosedanji načrt jame.

Do vhoda je treba globoko zajeti sapo. Foto: Matija Gašperšič.

Šini se veseli, ker ni cel padel v luknjo. Foto: Anže Tomšič.

Naj povem, da je jama globoka 911 metrov in nosi potencial nekje do 1800 metrov, kar bi jamo uvrstilo na vrh svetovne lestvice najglobljih. Kakorkoli, ko smo švignili v temo, tega nisem imel v mislih. Predvsem sem se ukvarjal z jamo in s sabo, Matjaža, ki je bil pred mano pa vseskozi spraševal, ali smo že nad prvim velikanskim breznom. Prvih 70 globinskih metrov je bilo za ogrevanje, da je ritnica stisnila pravi čas in dovolj močno, ko je nastopilo prvo dvestometrsko brezno. Ko pa se je začelo, je strah nekoliko zletel po breznu, saj sem bil tako osredotočen na spust, da ni bilo časa za kaj drugega. V meandru, ki je sledil, je bil dobro viden poševni prelom, ki ga je menda zaslediti tudi na dnu jame. Zaradi nevarnega prečenja na začetku meandra deset metrov navzdol, smo stopnjo opremili z vrvjo.Po petih urah smo prišli do bivaka, ki je na globini okoli 560 metrov. Ta leži v fosilnem rovu, kateri povezuje 300 metrov globoko brezno Rolling Stones z breznom Klymkina jama. Kaj kmalu smo se v kampu udomačili in ga uredili za udobnejša nadaljnja bivakiranja. Pred spanjem smo izmerili še en del rovov in skupaj končali v bivaku, ki je bil sicer po širini in dolžini premajhen za osem jamarjev.

Priprava vegeterijanske večerje, ki so jo nama z Matjažem zavidali. A ker vegeterijanci radi delimo, so jo imeli tudi ostali čast poizkusiti. Foto: Damijan Šinigoj.

Naslednji dan je bil delovni, tako da smo izmerili celotno galerijo fosilnih rovov in opremili Rolling Stones do globine 70 metrov, kjer smo iskali okna v možna vzporedna brezna. Od bivaka do meandra Strela smo na novo preopremili nekaj kritičnih pritrdišč in razširili dva prehoda, kar bo v pričakovanih prihodnjih raziskavah olajšalo gibanje.

Takole je gledal Miha, ko se je vrnil iz 300 m brezna Rolling Stones. Foto: Damijan Šinigoj.

Matjaž med prečenjem Rolling Stonesa.

Pred sabo smo imeli še eno noč v bivaku, kjer naj bi nabrali moči za izhod iz jame naslednje jutro. Vendar mislim, da smo jo s tiščanjem in stiskanjem v premajhnem prostoru več porabili kot pridobili. Na povratku iz jame, ki je trajal celih osem ur, smo izmerili del jame od bivaka do brezna Delirium tremens. Nastali načrt, posebej tloris, ki ga do sedaj ni bilo, bo precej pripomogel pri načrtovanju nadaljnjih raziskav.

Zadnje psihične priprave pred odhodom na površje.

Skupinska pred bivakom.

Ne morem opisati trenutka, ko sem začutil prve odboje sončnih žarkov od skal. In barve, na katere sem reagiral, kot da bi prvič prišel iz črno-belega v barvni svet. Ne morem tudi opisati, kako živega sem se počutil tiste dni in prav tako ne morem opisati, kako mi v srcu ležijo tisti stiski rok so-jamarjev ob vrnitvi iz jame. Pri povratku v dolino smo res imeli srečo, saj smo v zadnji minuti ujeli Kaninsko žičnico. Zaradi te sreče smo tudi zvečer jedli tradicionalno jamarsko pico in spali na domačem mehkem ležišču.

Z besedami opisati Skalarjevo brezno je, kot bi govoril iz jame na površje. Dojameš ga lahko samo, če ga doživiš. Tri dni bivanja in raziskovanja 600 m pod površjem je pravzaprav popoln odmik od vsakdanjika, saj sem ob vrnitvi domov dobil občutek, da sem bil odsoten cel mesec.

Sodelovali: Matjaž Božič in Bor Vidic (DZRJ Simon Robič, Domžale) ter Mihael Rukše, Klemen Mihalič, Damijan Šinigoj, Matija Gašperšič, Anže Tomšič in Jernej Tramte (vsi JKNM).