Brezno v resi

6.11.2013

Jesensko praznični dan sva z Andrejem izkoristila za potep po Poljanski gori. Dogovorila sva se za obisk pred kratkim odkritega, zanimivega brezna v stopnjah, ki se odpira vsega 700 m jugozahodno od Čaganke. Kratke stopnje so se lepo nizale druga za drugo in naju brez večjih problemov spuščale vse globlje. Ti so se prvič pojavili v globini 55 m, ko nama je napredovanje preprečil nekoliko preozek, strmo padajoč meander, iz katerega je konkretno vleklo. Vsekakor dovolj, da sva jamo pustila opremljeno do naslednjič.

Ker sva imela še čas, sva se odločila, da si ogledava še vhodni del ravno tako novoodkritega Brezna v resi, kjer je bil vhod sprva polšna, iz katere je prepričljivo pihalo. Vhodni del sva nekoliko razširila in ocenila, da je za silo prehodno. Sonce je počasi zahajalo za mogočnimi vršaci Poljanske gore, kar je pomenilo zaključek akcije in odhod proti domu.

Vhod v Brezno v resi.

Vhodna vertikala.

Dva dni kasneje sva se k omenjeni polšni – breznu napotila z Anžetom. Spotoma sva še raziskala krajšo, 16 m globoko jamo in jo seveda ustrezno dokumentirala. V tem času so se nad Poljansko goro zgrnili oblaki in pričelo je deževati. Motivacijska krivulja nama je nekoliko padla, a še zdaleč ne toliko, da bi spreminjala plan, ki sva si ga zadala za ta dan. Sva si nadela pasove in suvereno krenila navzdol, a kaj kmalu ugotovila, da je vhodni del krepko preozek in da naju torej čaka mukotrpno širjenje. Ker pa se vhodni del sestoji večinoma iz zemlje, se je le ta kaj kmalu spremenila v lepljivo gmoto blata, kar nama je močno otežilo delo. Sva trmasto vztrajala in nekajkrat izustila par krepkih, a na koncu, po kakih 3 urah garanja vendarle uspela. Odprlo se je mogočno brezno, kjer je kamen padal globoko. Anže se je lotil opremljanja, jaz sem za njim meril in izrisoval skico. Čeprav sva imela s seboj 80 m vrvi, nama je kmalu pošla. Lahko bi se sicer spustila še v eno, dobrih 20 m globoko, močno sprano vertikalo, a se je ura že bližala 16-ti in da ne bi bil kdo v skrbeh, sva se odločila za povratek. Tudi to jamo sva pustila opremljeno do naslednjič.

Vrvi ni več.

Pogled v neznano.

Andrej Gašperič, Anže Tomšič in Srečko Vidic

Dodatek 19.11.2013

V četrtek 14. novembra sva z Anžetom nadaljevala z raziskovanjem Brezna v Resi, kjer nama je na predhodni akciji zmanjkalo vrvi. Močno sprane stopnje, še najbolj podobne kaninskim, so se vrstile druga za drugo vse do globine 80 m, kjer se je do tedaj jama izjemnih dimenzij nepričakovano zaprla. Sprva niti nisva mogla verjeti, da je to res in sva mrzlično iskala nadaljevanje, ki pa ga žal ni bilo. Edino, kar je bodlo v oči, je bila ozka luknja, še najbolj podobna nekoliko večjemu odtoku na dnu banje, ki je požrešno goltala vodo, padajočo v ozkem curku 18 m globoko. Podoben hladen tuš smo nedolgo nazaj doživeli v Akustičnem breznu, kjer se je prav tako izjemna jama popolnoma nelogično zaprla na skoraj identičen način. Le s to razliko, da tam na dnu niti odtoka ni bilo. Nekaj sva sicer brazdala v ožini, a brez pravega orodja kmalu obupala. Voda gre pač naprej, jamarji, še tako vitki pa za njo ne moremo.

Da pa ne bi cel dan zapravila samo v eni jami, sva pred omenjeno obiskala še eno, prav tako spoštljivo globoko, kjer sva pred kakim mesecem nazaj z Andrejem prodrla do 52 m globine. Tam naju je zaustavila ožina, iz katere je močno pihalo, katero sva na današnji akciji z Anžetom prebila in se v pravem pravcatem slapu spustila še nadaljnjih 5 m nižje. Tam pa, kdo bi si mislil, ponovno ožina, še trdovratnejša od predhodne, ki se po videnem ne bo kar tako vdala. Spodaj odmeva in kamen pade relativno globoko. Vsekakor dovolj, da se bomo v jamo še vrnili. Ker pa se na Poljansko goro počasi plazi zima, sva jamo razopremila in jo pustila prezimiti. Vode je trenutno v njej preveč in v takih pogojih je nesmiselno karkoli početi.

Anže Tomšič in Srečko Vidic