Mala jazbina – kronologija raziskav

9.4.2013

Teren v širši okolici Čaganke je sicer dobro pregledan, a še vedno preseneča. Na tem območju že vrsto let sistematično preiskujemo in raziskujemo izrazito kraško površje in z njim povezane nove vhode v jame in brezna, ki bi morebiti nekega dne pripeljali v osrčje Čaganke po drugi – novi poti, kar bi jamo nadgradilo v sistem. Mikavne so še vedno nove stometrske znamke. Velike upe za dosego le teh smo nedolgo nazaj na tem koncu sprva polagali v Jubilejnem in kasneje v mogočnem, 80m globokem Akustičnem breznu, kjer se je najbolj intenzivno raziskovalo prav v obdobju praznovanja 50 letnice našega kluba. Žal sta se obe jami prehitro zaključili.

Začetek raziskav jame Mala jazbina sega v prvo polovico leta 2012, ko sem na eni izmed gobarskih akcij, v strmem, skalnatem pobočju, dober kilometer severozahodno od najgloblje dolenjske jame, naletel na majhno, poševno odprtino, ki ni sprva obetala pravzaprav nič. Ob pozornem ogledu teden dni kasneje sem ocenil, da se morebiti zadaj skriva več, kot je na prvi pogled kazalo. Vhodni del sem nekoliko razširil in se zrinil v ozko notranjost. Nekje na petih metrih globine se je poševen, zemeljski rov bolj ali manj zaprl, se razcepil na še ožje krake in kazalo je, da je stvar zaključena. Na koncu enega od teh pa je sledilo presenečenje. Kamen, ki se mu je posrečilo skotaliti se čez, je padal in ropotal, da je bilo kar veselje poslušati. V dobri uri sem za silo zgrizel ožino, se previdno spustil še nadaljnjih 5m nižje in obstal na robu prostornega brezna. Presenečen in zadovoljen nad videnim sem za tisti dan zaključil.

Sredi zimske pravljice.

Seveda me je od tedaj naprej srbelo, kaj se skriva spodaj, zato sem naslednji vikend k raziskovanju neznanega povabil Anžeta. Stopnje z vzporednimi brezni so se lepo nizale, a le do globine 45 m, kjer se je zožilo do neprehodnosti. Z Anžetom sva sicer nekaj praskala v ožini na dnu blatnega čepa, a brez pravega orodja kaj dosti nisva uspela postoriti.

V začetku avgusta sva se ožine lotila z Davorjem in jo v razmeroma kratkem času premagala. Spodaj se je odprla manjša blatna dvorana s slepim breznom, vrh katerega je Davor našel prehod v vzporedno nadaljevanje v obliki ozkega, navpičnega »dimnika«, pod katerim je odmevalo in kamen je padal relativno globoko. Vsekakor dovolj, da smo se v jamo nekoliko številčnejši vrnili teden dni kasneje, a ožine nekaj metrov nižje nismo uspeli prebiti. Slednja se je izkazala za trdovratnejšo, kot smo sprva mislili, zato smo na tej točki za nekaj časa odnehali.

V času od avgusta pa do novembra se je za jamo, ki obeta, ogrel še en član – Damijan Šinigoj - Šini. Po vsem mojem opisovanju in ogledu skice že raziskanih delov sva v začetku novembra smuknila noter, si problematično ožino natančno ogledala in z pozitivnimi občutki nazaj grede jamo še razopremila. Vrvi so bile namreč blatne in potrebne pranja.

Tri tedne kasneje, ko se je nama s Šinijem pridružil še Klemen, je bila jama ponovno opremljena, a trdovratne ožine na 55m globine kljub olimpijskemu razpoloženju še nismo uspeli prebiti. Vsa stvar se je za nameček še dodatno zakomplicirala, ker se je povsem pri dnu »dimnika« zagozdila skala, do katere nismo mogli in posledično v nadaljevanju povsem zaprla prehod.

Šepet tišine.

Februarja letos, smo se sredi idilične zimske pravljice in snega do kolen zopet odpravili v jamo. Namen tokratne akcije je bil predvsem čiščenje nakopičenega materiala, ki se je tekom delovnih akcij ves čas neusmiljeno nalagal spodaj in zmanjševal volumen v že tako ozkem prostoru. Delo nam je šlo kljub težkim razmeram (voda, blato, premočenost) dobro od rok, tako da smo po kakih šestih, sedmih urah z optimizmom zapustili jamo. Čep iz blata in kamenja smo odstranili ter dosegli skalno izboklino, ki je tudi zakrivila kopičenje materiala. Pod njo se je, na naše veselje prostor občutno povečal. A plan je bil za tisti dan tak, kakršen je pač bil, zato smo z akcijo zaključili.

Blato, ki te ljubim.

Ker pa je »dimnik« izredno moker in blaten, smo si bili enotnega mnenja, da jamo za kak teden ali dva pustimo pri miru, da se scedi in očisti silnega blata. Upali smo namreč na kakšno pošteno odjugo. Ko si kakopak v jami ves moker in premražen, v dani situaciji naveličan brazdanja in blatarjenja, si potihem zaželiš kolikor toliko normalne pogoje za delo. A letošnja zima je kar vztrajala in vztrajala, odjuge seveda ni bilo in prek meter debela snežna odeja ni dovolila, da bi se jami sploh približali, kaj šele vstopili vanjo.

Zaključek ene, izmed nebroj utrujajočih akcij (Anže).

Do začetka aprila se je sneg vendarle toliko sesedel, da sva bila s Šinijem minuli vikend ponovno notri in tega dne nama je preboj v nove dele naposled uspel. Na žalost, ali na srečo (ker je jama res umazana) se je nekaj metrov nižje zaprlo v neprehodnem podoru. Jamo sva razopremila in s tem dejanjem se je tudi končalo dolgotrajno raziskovanje Male jazbine.