Čaganka - odplaknjen tabor

30.12.2012

Na Dan samostojnosti se nas je ekipa v sestavi Miha, Damijan, Tico, Marč in Klemen odpravili na večdnevni raziskovalni tabor v Čaganko. Dan kasneje bi se nam pridružila še Srečko in Anže. Glavni cilj akcije je bil širjenje meandra na koncu novih delov Čaganke, drugi cilj pa je bil plezanje kamina v Game Overu. Nameravali smo dvakrat prespati v bivaku v Severnem rovu in tako maksimalno izkoristiti čas za delo v jami. Veliko dela smo opravili že na prejšnjih akcijah, ko smo uredili bivak in znosili večino opreme za bivakiranje v jami.

Kot po navadi smo akcijo začeli na kavi v Dolenjskih Toplicah, kjer smo se zbrali vsi udeleženci. Dan se ni pričel nič kaj obetavno, saj je malo pred Bistrico začelo deževati. Tako smo že na samem začetku akcije hiteli z oblačenjem in pakiranjem opreme, da ne bi bili že pred samim vstopom v jamo premočeni do kože. Otovorjeni z težkimi prasicami smo se odpeljali proti bivaku, vmes pa na 70-meterci pobrali še dve prasici z opremo za plezanje kamina. Navkljub prejšnjim nosaškim akcijam, smo bili še vedno kar dobro otovorjeni. V bivaku smo se ustavili na pavzi in okrepčali z gobovo juho s testeninami.

Počitek v bivaku v Severnem rovu. Foto Miha Rukše.

A je kdo na globini -200m že jedel torto? Mi smo jo. Foto Damijan Šinigoj.

Ko smo si povrnili moči, smo naredili bojni plan ter se razdelili v dve skupini. Za naskakovanje ožine v meandru sta se odločila Miha in Damijan, za pomoč pa sta po dolgem prepričevanju pridobila tudi Marča. Več o tenstanju, potapljanju, zajebavanju in guzenju, nam bo opisal Šini, v svojem prepoznavnem slogu:

»Miha in jaz sva se namenila v meander na trenutno dno, le mojster Grah ni vedel, kam bi se dal. Želel je ostati gor in opazovati plezanje kamina, jaz sem ga pa dol silil, kar mu ni najbolj dišalo. A sva ga z Mihom potem vseeno prepričala, da se nama je pridružil. Da je že dobre dve tretjini globine čez dal (bivak je na dobrih 200 m dol) in da mu torej ostane samo še dobrih sto. Kar je res, zelo se nisem zlagal, nisem mu pa omenil, da je pa napredovanje v novih delih Čaganke vsaj desetkrat težje in bolj zahtevno kot pot do bivaka. Eno samo tenstanje in zajebavanje v ožinah. Sem ga ves čas guzenja dol opazoval, kdaj bo znorel, a se je res dobro držal, ni preveč stokal. Le po dobri uri je začel spraševati, koliko imamo še do dna. Kar dokaj frekventno. Pa zadnja ožina, v kateri sem se, ko smo prvič dol rinili, jaz zataknil za ene pol ure, mu je za hip knedl v grlo porinila, a ko sem mu zagotovil, da je že kaj hujšega čez dal, se je v usodo vdano spustil v primež in le eneparkrat vmes zastokal. Ga je pa švic izdal, ki mu je spod čelade začel špricati, a je stoično stisnil zobe in porinil. In tudi vprašanje, kako bo gor prišel, je bilo tudi bolj retorično, saj ni pričakoval odgovora. Sem bil kar ponosen nanj, priznam, le malo me je tu in tam živčnega delal, ko mu nisem znal pametno odgovoriti na konstantna vprašanja, zakaj nismo, ko smo že širili, še bolj razširili. Ko smo bili glih pri delu pa to … Ni najbolj razumel, da se nam je dol mudilo, pa bo že dojel, ko se bo Čaganka ponovno odprla in bomo spet tolkli le toliko, da se bomo zguzili naprej in tekli odkrivat nove dele …

Na trenutnem dnu smo se pod Mihatovim strokovnim in izkušenim vodstvom krepko zagrizli v delo in po kakšnih šestih ali sedmih urah trde tlake sem res prvič spet vriskal dol, ker se mi zdi, da bo šlo. Še morda dve dobri akciji in bomo spet pokukali naprej. In za naprej se obeta marsikaj! Namreč, ko smo se guzili dol in smo prišli do aktivnih delov, torej do delov, kjer še teče voda in grize skalo, je kar veselo teklo, saj se topi sneg. A smo imeli srečo in nismo bili zelo mokri, saj so bili prehodi vsi nekako tako speljani, da je samo malo rosilo, le zadnja nekajmetrska stopnja nas je malo oprala, delali smo pa v suhem delu, ker si je voda kakšnih deset metrov pred zadnjim meandrov pot speljala spodaj pod nami. In po kakšnih štirih urah dela sem nenadoma zaslišal deročo vodo nekje nad nami. Pa se nisem dosti sekiral, itak je muzika iz mojega telefona na ves glas svirala, pa ko smo se v meandru prebili kakšen meter in pol naprej, smo iz drugega dela zaslišali bučanje vode in začutili močan prepih. Kar je dobro znamenje, saj to pomeni, da bomo spet v aktivnih delih in bodo novi rovi in morda dvorane …

Delo v meandru je zelo naporno. Foto Miha Rukše.

Ko nam je po kakšnih sedmih urah zmanjkalo energije v vrtalniku, smo se odločili končati. Nekaj na hitro pomalicali za energijo in pičili gor. Šumenje vode pa vse bolj glasno, da se niti pogovarjati nismo več mogli. Miha je bil poln adrenalina in je komaj čakal, da vidi, kje je slap, mene je pa malo stiskalo. In smo zelo kmalu prišli do nekajmetrske stopnje med kapniki, kjer je junaško zalivalo. In vodi se absolutno ni dalo izogniti, ker je tekla direktno po vrvi! Sem se zapodil gor, a ni hitrost nič pomagala, sem skoraj takoj začutil, kako mi za vratom po hrbtu in med ritnicami teče voda v škornje! Zoprn občutek, voda je namreč ledena. Saj se hitro segreje, a vseeno, ni bilo najbolj luštno guziti se naprej popolnoma moker. Smo potrebovali kakšni švoh dve urici, da smo se prebili iz najožjih delov in ko smo že mislili, da smo iz najhujšega ven, saj nas je do bivaka ločilo le še švoh pol urice, je prišel šok v zadnji dvorani, Play Again, kjer je dol tekel res pravi slap in se odbijal od sten na vse strani. In ta stopnja je visoka kakšnih 16 metrov! Miha je že izginil v luknji na vrhu, za njim se je v ledenico podal mojster Grah. Sem mu držal štrik in ga poskušal vsaj malo umakniti od glavnega toka, a mi kaj dosti ni uspelo. In se mi je prijatelj kar zasmilil, ko je tako brzel gor, res! A ko sem se čez par minut za njim zapodil jaz, se mi je prijatelj kmalu nehal smiliti in sem se začel smiliti sam sebi. Kakšen zoprn občutek! Ves si zmatran, obtežen do nezavesti in poskušaš čim prej po štriku ven iz vode. A kakor koli hitiš, ni dovolj hitro, ko se po tebi zliva kot iz škafa. Sem se poskušal malo odrivati od glavnega slapu, a sem kmalu ugotovil, da itak nič ne vidim zaradi pršeče vode in da mi ne ostane drugega, kakor čim prej gor. Saj gre, itak da gre, mora iti, a potem kar boli, ko spodaj čakaš, da se prijatelj prepne in da se lahko ti zapodiš na nov štrik in se vsaj malo ogreješ. Načeloma ne sprašuješ spodaj, ali se je že prepel, ker s tem plezalca samo po nepotrebnem živčnega delaš, a ko je tudi v Game Overju po meni zlivalo in ko sem stiskal zobe in nisem želel vprašati, ali je že in ali grem lahko za njim, nisem dolgo zdržal in sem ga vprašal. In itak sem dobil nazaj odgovor, da bolj bom sitnaril, dlje bo trajalo in sem potem molčal, ker itak sva bila čez deset minut v bivaku. Sem zmetal mokro svinjarijo dol, sem imel na srečo vse suho rezervno in se zavlekel v spalko ter počakal na kofe in makarone. Miha in Grah, ki sta se že doma odločila, da dol ne bosta spala in nista imela spalk, sta pa morala kar takoj naprej proti površju.

Jamarski kombinezoni se v jami ne sušijo zelo hitro. Foto Damijan Šinigoj.

Ker toploto ohranjaš samo z gibanjem, če si moker! Sta se mi kar malo smilila. V spalki je bilo toplo, vroča hrana je tudi pomagala, da se je jedro segrelo in je postalo prav prijetno. Da začneš sanjariti, kakopak! Kaj vse da se obeta za tistim meandrom, za katerega bomo potrebovali morda še dve akciji in ga bomo razbili. Pa na poti gor smo seveda morali opaziti kar tri kamine, iz katerih se je zlivala voda po nas, kar tudi pomeni kakšen potencialen rov! V vsakem primeru bomo v Čaganko zagotovo rinili še kar nekaj debelih let in prepričan sem, da nam bo še marsikaj razkrila …«

Šini kuha juho v položaju, ki sicer spominja na scene iz kakšnega harema. Foto Matija Gašperšič.

Toliko o dogajanju tam spodaj, midva (Klemen) s Ticotom pa sva se odpravila plezati kamin v Game Ovru. Kako je potekala ta akcija, pa je iz svoje perspektive zapisal Tico.

»Že nekaj časa sva se s Klemnom pripravljala, da bi nadaljevala s plezanjem kamina v Game Overju potem, ko sta Klemen in Anže sredi stene pustila viseti blatne aluminijaste lestve in odbrzela za vriskajočimi so-jamarji, ki so našli nadaljevanje v novo brezno Play Again. Od odkritja tega prehoda, smo se večinoma igrali v novih predelih jame, lestve v kaminu pa so kar samevale. Klemen je vmes nabavil nov peresno lahek vrtalnik, pa nove moderne plezalne lestvice, tako da sem se že zelo veselil akcije. Zaradi velike količine vode v jami pa nisva bila prepričana, ali bova lahko nadaljevala. Bova preverila, kaj se da narediti, sva si rekla po malici v bivaku, ko so se ostali trije končno odplaknili skozi tisti odtok v Play Again. Zahodna stena severnega rova, kjer sta z Anžetom pričela plezati, je suha, a se kmalu konča s stropom. Nekoč sem služil kruh kot plezalec, a tole jamsko vzpenjanje je neka povsem druga hrana. Če za alpinista rečemo, da je vegan, ki živi še od sonca in lepih razgledov, potem je alpi-jamar karnivor, ki ima najraje drobovino, klobase in šnopc. Klemen, ki je pojedel več klobas kot jaz, je ocenil, da bo do stropa menda že šlo, nekje bo pa potem potrebno prestopiti v Game Over, po katerem je voda tokrat grozeče bobnela.

Takoj je šel v akcijo, sam pa sem spodaj v temi sledil njegovim ukazom in popuščal in napenjal varovalno vrv, ko se mu je tako zahotelo. Vsakič ko sem zaslišal vrtalnik, sem primaknil en kamenček, da bi vedel koliko sidrišč je napravil. Dvanajst sem jih naštel, ko je začel s sestopom, ker mu je zmanjkalo opreme. Skrajni čas, sem si mislil, saj je bil več kot dve uri v steni. Še nekaj metrov manjka do stropa, je razložil, pa da stena tam tako čudno zveni, ko udariš s kladivom. Zamenjala sva vlogi, on je sedaj varoval, jaz pa sem nadaljeval na mestu, kjer se je stena prevešala v strop, ki je bil zložen iz tako čudnih skalnih blokov, kot bi se znašel pod obokom stoletja stare podirajoče se katedrale. ˝Einstürzende altbauten˝ sem si mislil, čeprav nemščine ne razumem. Teh blokov si nisem drznil preizkusiti s svojo telesno maso, zato sem po nekaj metrih navpičnega plezanja raje prečil desno na raz, preko katerega sem vstopil v brezno Game Over. Voda, ki je v slapu padala v brezno je steno, po kateri sva plezala, z zadnje strani tako stanjšala, da se je vsak trenutek zdelo, daj jo lahko z vrtalnikom kar prevrtava. Od tod torej čudno votlo donenje, ki ga je omenjal Klemen. Izkazalo se je, da plezava po nizu naloženih skalnih lusk, katere je voda na robu izostrila kot švicarski nož. Krepko je treskalo na dnu, ko sem s kladivom gladil ostrine na razu, da bi čim prej dosegel boljšo skalo na drugi strani. Spravil sem se pod dvajsetcentimetrski previs, preko katerega so se zlivale količine vode, ki jih tu še nisem videl. Osredotočen sem bil predvsem na čisto nov vrtalnik, da ga ne bi preveč zmočil, ob tem pa skušal upoštevati Šinijeva zanimiva navodila, kako moraš stisniti ramena pod čelado, da potem voda ne teče za ovratnikom in se preko telesa ne izliva direktno v škornje. Delovalo je za kakšna dva metra prečnice, a mislim, da je imel ta ukrep samo začasen placebo učinek, ker sem na koncu vseeno iz vsakega škornja izlil vsaj pol litra vode. Naprej ni šlo več, do kože premočen sem tokrat zaključil s svojim visokokaloričnim plezanjem. Hitro sem hotel stran in pri tem pozabil pospraviti Klemnov novi vrtalnik v torbo, zato sem ga pri vračanju še lepo po blatu povlekel. Ni videl, povedal mu pa tudi nisem. Zatekla sva se v dobro založen bivak, kjer sem se zavil v šotorsko krilo in s plinskim gorilnikom med nogama sušil svojo podobleko. Klemen mi je ustrežljivo stregel vročo kavo in čokolado, pri tem pa še pridno čistil blatno opremo. Kar dolgo je trajalo, preden so se vrnili še ostali trije "potapljamarji".«

Jamska suita za tri. Foto Matija Gašperšič.

Ker sta Šini in Tico do tega mesta večinoma opisala že vse aktivnosti, meni ostane samo še zaključek. V bivaku smo tako ob eni uri zjutraj ostali trije mušketirji, od tega dva premočena do kože. Nekaj časa smo razpravljali, potem pa se odločili, da z akcijo zaključimo. V takih razmerah nima smisla vztrajati pri delu, saj se količina vode ni zmanjšala. Lahko samo upamo, da bo v kratkem zima pokazala zobe, ali pa, da počakamo na daljše sušno obdobje. Do takrat bo pa jama počakala. Naslednje jutro smo pospravili bivak, ga pripravili za naslednje akcije in se počasi začeli vračati proti površju. Ko sem prišel do vhodnega brezna, sem se ozrl proti vhodu. Ponavadi, ko se vračam iz jame, je zunaj že noč in se ne vidi nič, sedaj pa sem lahko občudoval sonce in jasno nebo. »Tristo kosmatih medvedov«, sem zavpil, sicer v malo bolj kosmatem narečju. Ponoči se je zunaj vlil pravi naliv in nam odplaknil super akcijo, sedaj pa, ko se vračamo ven, pa sonce sije kot sredi pomladi?! Proti naravi je človek res nemočen. Na srečo se jama ne konča, časa za naslednje akcije pa bo še dovolj. Do takrat pa sanjamo o novih breznih in prehodih za ožinami in v kaminih.

Šini in Tico sta kot prasca, pa še umazana sta. Foto Klemen Mihalič.

Za vas sta svoje občutke podoživela Damijan Šinigoj in Matija Gašperšič, poleg njiju pa smo na akciji sodelovali še Marjan Grah, Miha Rukše in Klemen Mihalič.

Novice

13.6.2012

Kačna jama

20.1.2012

Mišnice [3]

Arhiv po letih

› 2017

› 2016

› 2015

› 2014

› 2013

› 2011

› 2010

› 2009

› 2008