Jamarski tečaj 2024 - Stropnica

14.4.2024

V nedeljo, 7. aprila, je bil v sklopu jamarskega tečaja planiran obisk Stropnice. Že zgodaj zjutraj se nas je nekaj pripeljalo do bivaka pri Čaganki, kjer so se inštruktorji in ostali tečajniki dobili že prejšnji večer in prespali kar tam. V polni jamarski opremi in navdušeni nad novim izzivom se sprehodimo par sto metrov do vhoda v Stropnico, kjer so inštruktorji za nas že dan prej opremili štiri smeri.

Pred spustom v 30 metrsko brezno so se nam pošteno šibila kolena …

… ampak ob spremstvu naših inštruktorjev smo začetno nervoznost kmalu premagali.

Prvi korak iz police proti trideset metrskem breznu nam je nekoliko pohitril srčni utrip, a do takrat, ko smo teh istih 30 metrov preplezali nazaj do vhoda, smo se počutili že kot ribe v vodi. Osvojili smo nekaj novih veščin, kot je npr. spust in plezanje preko vozla na vrvi ter dobro utrdili znanje, ki smo ga pridobili že prejšnji teden v Malisnici. Po tem, ko smo se v brezno spustili že vsaj trikrat, so inštruktorji razopremili smeri, mi smo zložili vrvi in vsi skupaj smo se odpravili nazaj do bivaka, kjer je del ekipe nad ognjem skuhal odlično kosilo; testenine z mesnim ragujem in vegetarijanske s paradižnikovo mezgo. Preden smo se okrepčali, nas je Klemen vodil še do vhoda v Čaganko, v katero se bomo spustili čez tri tedne, na izpitni vikend za nas jamarje pripravnike. Navdušeni nad tem kar nas še čaka smo pojedli kosilo, malo poklepetali, Anja pa nam je skuhala še kavo.

Vhodno brezno Stropnice na začetku deluje precej strašljivo.

Nervoznost lahko premagamo tudi s smehom.

Maxinne, Neven in Peter so trenirali opremljanje jam in tovariško pomoč za pripravo na JZS izpite.

Sprehodili smo se tudi do vhoda v Čaganko in vsi že komaj čakamo, da se spustimo v njene globine.

Po dnevu v vertikali pa je imel Mič za nas še eno presenečenje – plazenje po rovih Vodoravne jame pod Židovcem. Vneto se podamo v nov izziv in cela ekipa se prebije tudi skozi najmanjše rove. Po plazenju vstopimo v čudovito dvorano, se nagledamo kapnikov, ki prekrivajo strop, ponvic, ki krasijo tla in seveda jamskih kobilic. Po istem rovu se odplazimo iz jame, poslovimo in se rahlo utrujeni, a hkrati polni zanosa odpeljemo domov.

Kosilo izpod rok Maxinne in Nevena je pošteno teknilo po celem dnevu švicanja.

Veliko število tečajnikov pomeni tudi velik angažma inštruktorjev JKNM.

Za konec pa smo se preizkusili še v premagovanju ožin.

Srečni, a rahlo umazani, zopet na prostosti.

Matic Jevnikar