Vodoravna jama na Židovcu je postala prava jama

22.1.2021

V drugem delu prejšnje jamarske novičke smo opisali, kako smo postopoma prodirali skozi selektivno ožino Vodoravne jame na Židovcu in si obetali nadaljevanja. Kaj dolgo nismo mogli čakati, zato smo se uspeli že naslednji vikend zopet dobiti v »resnejši« zasedbi. Mateja je že dobesedno prosila, naj jo končno povabim v kakšno jamo, Klemen je potrdil svojo prisotnost (krvavo smo ga potrebovali za izris dobrega načrta), Kaco pa tako ali tako paše v kompletu. Šini pa se je prijazno odrekel povabilu, saj je bilo jasno, da bomo po končani akciji bivakirali pri Čaganki, tam pa v zimskih mesecih ni prenočišč več, kot za dva pograda.

Klemen je prišel v jamo dve uri na nami, saj je bil službeno odsoten, mi pa smo že celo dopoldne čakali kdaj bo ura odbila tri, ko smo štartali iz mesta. Seveda sem se pred vhodom v jamo uzrl po opremi in ugotovil, da sem spet nekaj pozabil. Se je Kaco oddahnil, ko je izvedel, da gre za sendviče, meni pa ni bilo vseeno, saj sem dan pred tem udeležencem obljubil malico. Sem poklical domov in dobil informacijo, da se sendviči nahajajo pred garažnimi vrati. V upanju, da bo Klemen videl moj SMS, smo se zapodili v jamo.

Ožina, ki se nam je zadnjič zdela ozka, tokrat ni bila več nič posebnega, švignili smo skozi z vso opremo, ki smo jo po Klemnovem mnenju seveda vzeli pol preveč. Poleg risanja načrta smo si kot glavno nalogo zadali razširiti ožino v stranskem rovu, skozi katero se je slišalo nadaljevanje. Ker tudi na tokratnem delovišču ni bilo veliko prostora, smo se med sabo menjali, kmalu pa že slišali prihajajočega Klemna, ki ni kaj dosti kramljal, pač pa tako rekel: Gremo merit', kdo gre z mano? Kacota smo za glavnega merilca določili že predhodno, saj ima veliko željo nekoč risati jame tako kot Klemen, pa tudi po profesiji je te stroke, saj riše cele gradbene projekte, celo v Skandinaviji!

Delovišče (od točke B7 proti B8).

Merilec in risar.

Iztegnjeni profil jame.

In sva z Matejo ostala sama, ona vesela, ker je večkrat prišla na vrsto, jaz pa tudi. Kmalu sva ugotovila, da se pred nama odpira manjša dvoranica s krasnimi kapniki, midva pa sva se nahajala na njenem dnu. Sem videl, da bo verjetno že šlo skozi, zato sem lepo počistil kamenje in pesek, ritensko odplazil do mlade jamarke in ji kavalirsko ponudil, da naj se prva zrine skozi. Ji je šlo bolje kot meni, kar je tudi prav, saj ima za take dele jame postavo primernejšo kot jaz. Ker dvorana v dolžino ni presegala kaj več kot 5 metrov, sva se najprej zapodila po zasigani steni navzgor, bila zopet navdušena nad jamskim okrasjem, dosti daleč pa ni šlo, saj se vsi deli na koncu zožijo do te mere, da nadaljnje napredovanje praktično ni mogoče.

Preozko za nadaljevanje (točka B12).

Sva kmalu zaslišala kolega, da prihajata proti nama in jima zakričala, če ima Klemen sendviče, odgovora pa nisva razumela. Ja, čez labirint se zvok izgubi. Ko sva ju imela na očeh, sva zagledala tudi malico in dobila komentarje, da so sendviči suhi kot poper. Da je notri samo nek namaz, oz. samo ena salama. To se pa zgodi, če ne vprašaš ali lahko vzameš!, sem kontriral. Na vrhu sta bila dva sendviča z oznakama M, saj je Mateja tista, ki mesa ne je, in pred odhodom v domačem hladilniku nisem našel drugega kot zelenjavni namaz. Ostalim sendvičem pa sem namenil majonezo, dve salami, za zadnja dva pa je tudi te zmanjkalo, zato je morala biti ena dovolj. In ni hudič, da sta po M sendvičih planila ravno v tiste manj obložene. Eni pač nimajo sreče, bi lahko rekli.

Mi bo verjetno za vedno v spominu ostal video, ki ga je na tem delu posnela Mateja. Kaco se z muko prebija skozi ožino, jaz pa nonšalantno drobim sendvič in niti pomislim ne, da bi pomagal kolegu. Tako se pač dela v našem poslu, dokler ni nuja, le opazujemo.

Jamarska nepomoč (točka B8).

Smo skupaj ugotovili, da v tem delu jame ni več nič perspektivnega, Klemen je na tablici že izrisal osnutek načrta, zato smo se odpravili proti drugemu koncu jame, kjer sta kolega zame prihranila širjenje novega dela, ki je vodil navzdol v brezno. Verjetno se nista želela ponovno izogibati lužici, ki je bila v ozkem delu ravno na pravem mestu, da si lahko z malce iznajdljivosti ostal suh. Nad breznom se dviguje nekajmetrski kamin, ki pa se proti vrhu zapira. Brezno pa gre navzdol le dobre 4 metre, torej smo na tej točni sklenili, da je to to, in se počasi odpravili proti izhodu jame, da v načrt »vržemo« še prvih 17 metrov, ki so bili izmerjeni pred skoraj desetimi leti.

Lužica (točka A3).

Zunaj Klemen reče 133 metrov, Kaco pa takoj izstreli, skupaj torej točno 150! Pa nas risar kmalu umiri, da je to dolžina vseh delov, kar pa tudi ni slabo, sploh ne!

Jama, ki prej (skoraj) ni bila jama, sedaj to je! In lepotica meri točno 133 metrov! Načrta sta na voljo tudi v višji resoluciji: iztegnjeni profil in tloris.