Produktiven konec in začetek leta

10.1.2021

Me je Kaco pred novim letom seznanil, da si bo vzel pavzo, kar se tiče službe, in poskušal biti produktiven pri jamarskem udejstvovanju.

Preteklo leto sva bila zelo dejavna v Jami Jasna, kjer sva na kar nekaj akcijah jamo poglobila za slabih 10 metrov, pa vendar nam ni dala pravega zadoščenja. Tako sva po zadnji akciji v omenjeni jami nadaljevala terensko akcijo v tamkajšnji okolici. Dokaj uspešno, saj sva v kratkem času odkrila dva jamska objekta, ki bi lahko zadoščala za registracijo v zvezin kataster. Sva jih samo označila in si rekla, da jih v prihodnje raziščeva.

V prednovoletnem času sva torej izkoristila proste dneve in se odpravila pogledati označene morebitne nove jame. Na akcijo sva povabila tudi Ano, ki je bila željna presekati domačo monotonost. Že prva označena točka je obrodila sadove, saj smo odkrili 11 m globoko brezno, vanj sta se spustila Kaco in Ana, sam pa sem zaradi težav z išiasom stražil zunaj. Naredila sta potrebne meritve, zato smo nadaljevali proti naslednji točki in vmes odkrili zanimivo luknjo na tleh, v kateri se je slišal nekajmetrski padec kamna. Odstranjevanja kamna smo se lotili s Kacotovim cepinom, ki ga za srečo vedno nosi sabo .... No, ga je nosil. Nesrečni kos alpinistične opreme je žal meni, neprevidnežu, padel v ozko luknjo, do njega pa žal nismo mogli. Sem obljubil, da se ponj vrnemo, ko bomo imeli s sabo pravšnjo opremo za širjenje vhoda. Z malce povešenimi glavami (izgubili smo namreč Kacotov srečni cepin!) smo iskali naprej, ter po naključju odkrili novo brezno, ki je tokrat merilo preko 15 m. Ponovili smo vajo, torej sem jaz ostal zunaj in v okolici pregledoval teren, nato pa smo krenili proti breznu, kateremu sva s Kacotom v predhodni akciji pripisala največji potencial. Jaz naredil pritrdišče, Kaco se je spustil navzdol in kmalu zavpil, naj le nataknem opremo in pridem pogledat, češ, da se splača. In res je bil pravi užitek metati v globino kamenje in poslušati ropotanje, ki je trajalo kar nekaj sekund. Ura je bila že pozna, Klemen nas je čakal v jamarskem bivaku pri Čaganki, zato smo se odločili, da bomo jamo raziskali prihodnjič.

Prešerne volje pred začetkom terenske akcije.

Kaco pred vstopom v 10 metrsko brezno.

Ker Kaco kljub dolgolenemu jamarskemu stažu še ni prespal v našem bivaku, je torej napočil čas za to, drug dan pa sva bila namenjena obiskati Vodoravno jamo na Židovcu, ki je bila tam blizu. Ta jama, oz. bolj nekakšen rov ali nekakšna votlina, je bila odkrita leta 2011. Nič posebnega sem rekel. Lahko bi pri vhodu posneli kak del zgodbe o Kremenčkovih ali praljudeh ali oddajo o preživetju. Skozi širok vhod vodi 17 m dolg rov, ki se vztrajno manjša in na koncu konča z močno zasiganim delom. Zavpij skozi luknjo, mi je rekel. Tam sta ob odkritju vpila že s Srečkom, in po odmevu slutila, da se v ozadju nadaljuje dvorana ali brezno. Odmev je še vedno, vendar je težko oceniti kaj se skriva, zato nisem bil tako navdušen nad objektom kot Kaco. Zopet ena najinih akcij, ko si najdeva tako težavno delovišče, da praktično še glave s čelado na njej ne moreva obrniti, kaj šele, da bi tam nekaj ur jamarila. Pa midva ne bi bila midva in sva se lotila ožine. Sva se nekako premaknila za dva metra naprej, delovišče pa še vedno ni bilo nič kaj prijaznejše in akcijo sva zaključila. Kaco pa je napovedal, da še enkrat prideva in sva skozi. Da je on že videl manjšo dvoranico, meni pa se ni ljubilo že enkrat na kolena in se odplaziti pogledati na konec.

Delovišče 17 m od vhoda.

Načrt jame iz leta 2011.

Vrnimo se nazaj k jami na drugem koncu Kočevskega Roga, tam, kjer je kamen paaadaaal. Sva zraven povabila Klemna, da nama s svojim znanjem o merjenju in risanju načrta pomaga pri realizaciji. Smo bili prepričani, da gre jama vsaj 50 m v globino. In nismo se ušteli veliko. Slabih 51 m je šlo v globino in namerili smo preko 110 m poligona! Smo bili kar zadovoljni z odkritjem. Ne najdeš vsakdan 50-metrce, a ne? ☺

50 metrca.

V četrtek pa sem prišel do ideje, da popestrim starejšima sinovoma vikend in ju peljem pogledati jamo na Židovcu, ki pravzaprav ni jama, pa vendar, da jima bo vseeno zanimivo, pa še Kacota s sabo vzamemo. In so bili vsi vpleteni navdušeni. V petek popoldne smo krenili proti Poljanski gori in bili že med potjo razneženi ob pogledu nad pobeljeno pokrajino. Kacotov terenec se je po zasneženi gozdni cesti dobro izkazal, smo bili pred vhodom v jamo že okoli 18. ure. Je tamaladva od parkirišča do jame že tako zanohtalo, da sem se bal hitrega zaključka akcije, ker pa sta upoštevala moj nasvet in od doma prinesla dovolj toplih oblačil za v jamo, se je stanje kmalu izboljšalo. Rov je vodoraven in relativno kratek, zato so temperature notri skoraj enake zunanjim, tam pa je kazalo minus. Ker na delovišču hkrati lahko dela le eden, sem med čakanjem prišel do ideje, da rov zaprem z astro folijo. Se moram kar pohvaliti, da je bil to čisti zadetek v polno! Kmalu nam je postalo prijetneje, zadišali so sendviči, čokoladice, na telefonu se je predvajala glasba …. Čist' kičasto!

S podmladkom gre lažje.

Je bilo sicer tudi tokrat nekaj nejevolje, ker sem doma pozabil del opreme, ki bi nam omogočil hitrejše napredovanja, je pa podgurska trma poskrbela, da smo počasi napredovali in po treh urah skozi luknjico poslali najmlajšega in najmanjšega člana akcije - torej Lovra. Hitro nam je zginil iz vidnega polja, za tem pa smo kmalu zaslišali njegovo navdušenost. Sva se s Kacotom ustrašila, da je v nadaljevanju kakšno brezno, zato sva Lovra umirila in mu rekla naj bo skrajno previden. Da smo bili malce potešeni, smo Lovru v roke predali mobilni telefon, da nam posname nekaj kadrov. Ob gledanju le-teh smo bili odločeni, da bomo tudi ostali pregrizli skozi ožino, še danes! Je trajalo dobri dve uri, preden sem zbral pogum. Ni bilo druge! Sem se tolažil, da je spredaj Lovro, za mano Kaco, torej, če se kje zataknem, bom lahko dobil pomoč iz obeh strani. Povišan pulz, kamnit objem iz vseh strani, premikanje po centimetrih … In mi je uspelo! Čestital sem Lovru za opravljeno delo v pravi JAMI! Sedaj ji res lahko tako rečemo. Kaco je prilezel za mano, sicer s krčem v nogi, pa vendar. Žiga je ostal v vhodnem delu in pazil opremo, da je ne bi odnesel morebitni mimoidoči (le medved bi lahko bil ☺).

Uspelo nam je, smo si rekli! Čudovita jama, prekrasni kapniki, ponvice, dvoranice, rovi, meandri, praktično skoraj vse, kar lahko jama ima. Smo malce raziskali in z navdušenjem ugotovili, da ima jama po novem več kot 100 m poligona, na nekaterim mestih pa so še možna nadaljevanja.

Slaba luč, slab fotograf, vendar vseeno vidna lepota jame.

Kaco je nekaj jamskih objektov v svoji karieri že odkril, zame pa je bilo to nekaj novega. Trud je poplačan, vsi zadovoljni, že snujemo načrte za naprej! Vljudno vabljeni na ogled jame, za ogled potrebujete le nekaj »jajc« da se prebijete skozi ožino, ki smo jo mi že premagali.

Mitja Remih