V spomin Stanku Klepcu

29.9.2008

V ponedeljek, 15. septembra 2008 smo izvedeli žalostno novico, da se je na domačiji v Štekljevcu, v 67. letu starosti, smrtno ponesrečil Stanko Klepec, legendarni belokranjski jamar.

V zgodovino jamarstva se je zapisal kot prvopristopnik številnih belokranjskih jam, kot odličen izdelovalec zapisnikov in načrtov. Bil je aktiven jamar od ustanovitve jamarskega kluba v Črnomlju v letu 1965, njegov dolgoletni predsednik in vodja klubskega katastra. Njegov prispevek k raziskavam belokranjskih in dolenjskih jam je bil ogromen in vrednost opravljenega dela neprecenljiva. Kot izkušen jamar je bil Stanko kos najhujšim preizkušnjam. Odlično je obvladal tehniko premagovanja brezen, tako da je bil nepogrešljiv pri raziskovanju globokih in zahtevnih jam na kraškem svetu Bele krajine, Poljanske gore in vse tja do Kolpe. Bil je zelo sposoben jamar radožive narave, vedno pripravljen voditi vrsto zahtevnih jamarskih akcij in priskočiti na pomoč tam, kjer je bila najbolj potrebna. Jame, lepo okrašene podzemske dvorane ali pa blatni podzemeljski rovi... vseeno, to je bil Stankov svet, ki mu je bil zvest skoraj vse življenje, kajti več kot štirideset let svojega življenja je posvetil jamam, jamarjem, jamarstvu. Vztrajnost, moč in vzdržljivost so postale Stankove odlike, poleg večne, lahko bi rekli kar prislovično dobre volje in neustavljivega smisla za humor. 

Stanko se je trudil z vzgojo mladih članov v klubu. Tudi ko je delo belokranjskih jamarjev za nekaj let zastalo, je v njem tlel pritajen plamen upanja, da bo jamarstvo na belokranjskih kraških tleh doživelo ponoven razcvet. Vedno je bil med pobudniki, mlajšim je vlival pogum. In uspelo mu je. Belokranjski jamarji z močno ekipo ponovno raziskujejo po svoji lepi deželi, Stanko pa je bil vedno navzoč kot raziskovalec in s svojim odnosom do narave, zapisan njenim lepotam. Po poklicu elektromonter je bil tudi aktiven dolgoletni član Kluba radio amaterjev Bele krajine, v zadnjem času pa tudi član gasilskega društva v Štrekljevcu.

Ob vsem tem pa je našel čas tudi za popularizacijo naravoslovja, o čemer priča vrsta poljudnih člankov. O svojem delu je poročal v časopisih ali objavljal izsledke raziskav v znanstvenih periodikah. Predaval je po šolah o jamarstvu in tudi o drugih lepotah domovine. A nikjer niso zabeleženi njegovi nasveti, pomoč in spodbude mlajšim jamarjem, ki jim je bil mentor in prijatelj. Ti bodo ostali v spominih. V spominu nam bodo ostali tudi njegova duhovitost in šegavost, ki je ni mogel skriti do zadnjega. Leta naredijo svoje, zato se je zadnja leta počasi poslovil od aktivnega jamarstva, vendar je do zadnjega urejal kataster in risal načrte. Stanka so pokapali na pokopališču ob cerkvici v Pustem Gradcu. Cerkev stoji v okljuku, ki ga oklepa Lahinja. Le nekaj deset metrov stran stoji hiška ob Lahinji, kjer je Stanko odraščal. Prav pod cerkvico ob reki sta tudi dve jami, ki jih je ravno Stane raziskal in meril. Tako Stanko počiva v najlepšem kraju, ki bi ga lahko izbral.

Življenje ubira čudne poti. Konča se, ko bi vendar lahko trajalo še leta. Zaman se je pritoževati nad nepredvidljivo usodo. Danes je v posodo jamarskih uspehov, brezskrbnega jamarjenja in raziskav kraškega podzemlja kanila kaplja pelina. Globoka žalost se meša z jezo nad kruto usodo. Vendar, Stane, tvoj odgovor poznamo. Še vedno bomo hodili v jame, iskali nova podzemska prostranstva, nikoli več pa ne bo tako, kot je bilo. Ostal bo priokus grenkobe in spomin na čase, ki si jih preživel skupaj z jamarji. Stankova življenjska pot je končana, njegova dobra dela pa ostajajo. Spominjali se ga bomo kot dobrega, delovnega, poštenega človeka in prijatelja.

Borivoj Ladišić