Novo leto JKNM

7.1.2025

Slaba dva tedna po prednovoletnem žuru, s katerim smo več kot spodobno proslavili zaključek izjemno uspešnega jamarskega leta, in ki bi si zaslužil samostojno novičko, smo se JKNM-jevci zbrali na prvi letošnji klubski akciji. O naši zagnanosti in o tem, da je v letu 2024 naše pleme postalo še bolj povezano, priča veliko število udeležencev – kar 16 nas je namreč v mrzlem jutru na parkirišču v Podturnu nestrpno čakalo da smuknemo v kombinezone.

Parkirišče v Podturnu je bilo zjutraj skoraj premajhno za vse.

Razdelili smo se v pet ekip. Dve ekipi – Anja in Klemen ter Anže, Luka in Peter – sta v obori Smuka pregledali 19 lidaric in jih kar 11 izmerili za registracijo. Čas ne teče hitreje samo v jamah, ampak tudi med pregledovanjem terena. Poleg lepot zasneženega kraškega gozda in več kot polovici uspešnih lidaric, nas je razveselilo tudi dejstvo, da se ena jama po 20 m še nadaljuje z breznom. Naše početje si je prišel ogledat divji prašič, opazili pa smo tudi več sledi jelenjadi in medveda. Polni entuziazma in željni novih odkritij, smo nekateri šele sredi dneva pomislili na to, da bi bilo dobro tudi kaj prigrizniti. V timskem duhu smo mimogrede izvedli še reševalno akcijo, in sicer vleko in oživljanje Klemimobila s praznim akumulatorjem.

Sneg je ravno prav pobelil nižje dele Kočevskega Roga, da je nudil idilično kuliso za terensko raziskovanje.

Ta mlada Pršinatova sta pod budnim mentorstvom Anžeta osvajala nova znanja.

Vmes smo izvajali še tovariško pomoč.

Raziskovanje pa smo zaključili v zadnjih izdihljajih dneva.

Tretja ekipa – Erazem, Nika in Majh – je širila brezno v bližini koče Mali studenec, ki pa se je končalo na globini dobrih 30 m v ozkem meandru, kjer odteka voda. Pobliže so si ogledali pijavko, ki jo je Erazem našel v kaminu, nato pa poskusili srečo še v nedavno odkopanem breznu pod Srnskim vrhom. Na globini 10 m prepiha ali nadaljevanja niso zaznali, si pa zaslužijo pohvalo, da so vestno hodili h koči nalagat na ogenj.

Erazem se je na začetku ogreval s širjenjem ožine.

Nika pa je jamo na koncu tudi izmerila.

Četrta ekipa – Jure, Miha in Tanja – je širila nadaljevanje v jami Pihalnik v Šprajcarjevem talu, kjer smo že raziskovali na preteklih akcijah, in se v eni izmed dveh ožin prebila dober meter naprej. Počasi se daleč pride, močan prepih pa še vedno vliva upanje na potencialno nadaljevanje. Sledila je še ena reševalna akcija, tokrat vozila nasedlega v blatu. Jamarska vrv se je izkazala za vsestransko uporabno stvar, bo pa zato treba Pihalnik ponovno opremiti.

Pihalnik v Šprajcarjevem talu je 60 m globoka jama z ogromnim prepihom. En del prepiha gre v ožino, ki si jo vneto želimo prebiti.

Peta ekipa – Bošti, Mič, Petra in Urbi – je raziskovala v jami, v kateri skrivnostno izginja Boštijeva oprema, in je dobila delovno ime Bermudski trikotnik. Jamo so preopremljali, širili ožine in iskali nadaljevanje med podornimi bloki. Prebili so se nekaj 10 m globlje, vendar jim je zmanjkalo opreme, od navdušenja, da jama tako »šiba«, pa tudi časa za meritve. Ocenjena globina jame je tako med 60 in 200 m. Na trenutnem dnu in v oknu v veliki dvorani se obeta več nadaljevanj, ki že kličejo po novih akcijah.

Nova jama v Bermudskem trikotniku se ponaša z ogromno dvorano na dnu vhodnega brezna.

Za nadaljevanje bo treba še malo poširiti, vendar kamen pada še globlje.

Zvečer smo akcijo, s katero smo zelo uspešno, predvsem pa v dobri družbi, odprli sezono 2025, zaokrožili v koči pri Malem studencu. Zdravko je čez dan namestil izolacijo na steno ob pečki, da nas je koča pričakala prijetno topla in nam tudi pripravil zasluženo večerjo. Čeprav smo jo zapeli še pred polnočjo, seveda ni šlo brez zdaj že tradicionalne Ko pride polnoč. Da smo novo leto začeli tako kot smo se od starega poslovili – vrhunsko in v timskem duhu – priča smeh, ki se je razlegal po Malem studencu, pa tudi načrtovanje naših novih skupnih podvigov, ki je že v polnem teku.