Kanin 2024 - Skalarjevo brezno, mokro, blatno, nepozabno

20.10.2024

»Pa zakaj v Skalarja rinete, če NM 5 šiba?«, me je vprašal klubski kolega. Zato, ker je preklemano težko zadeti petdnevno okno stabilnega vremena na Kaninu ter ga uskladiti z dopusti in letalskimi kartami Yurija s Švedske. Poleg tega je nabor kandidatov za Skalarja bistveno manjši, za NM 5 pa se bo še letos zagotovo zbrala ekipa ali dve, da pridemo zadevi (breznu) do dna. Torej, odločitev je padla za Skalarja in z Yurijem sva že pred meseci uskladila termin ter k odpravi pritegnila še Anžeta. Jure, sicer redni član Skalarjevih odprav, je dobil službeno opravičilo, saj se nekje s kolegi geografi preganja na drugi strani sveta in proučuje kdo-bi-vedel-kaj-vse. Edina neznanka, kot vedno pri Kaninu, je ostalo vreme.

Nekaj dni pred datumom odhoda so modeli za napoved vremena vsi po vrsti kazali okno odličnega vremena za celoten teden. Yuri se je še bolj zakopal v strokovne ocene in napovedal, da nad Evropo vztraja stabilno območje visokega zračnega tlaka in da padavin zagotovo ne bo. No, glede na to, da je znanstvenik, je svojo napoved popravil na 98,7 %. Torej gremo! Yurija sem v soboto zvečer pobral na zagrebškem letališču in v nedeljo dopoldne je žepno terensko vozilo že grizlo v pošteno načeto pot proti C postaji (bivše) kabinske žičnice. Prilezla sva nekje do višine 1500 m, kar nama je zmanjšalo pohod na 700 višinskih metrov, z razliko od Anžeta, ki se je na pot odpravil samo z žepnim neterenskim vozilom in je nato moral pešačiti polnih 1100 višinskih metrov. Skupaj smo se zbrali v Domu Petra Skalarja šele v nedeljo okoli polnoči, hitro naredili načrt za naslednji dan ter smuknili v postelje.

Žepno terensko vozilo.

Po kar nekaj prelitih kapljah znoja pride tudi nagrada – pogled na vršace nad morjem megle.

Zjutraj se nam ni preveč mudilo iz spalnih vreč, saj smo imeli v namenu samo varno prispeti do tretjega bivaka v Skalarjevem breznu (na globini okoli 1200 m) v pritočnem rovu malo nad sifonskim jezerom Free Willy. Ravno bližina jezera nas je celotno pot navzdol najedala z dvomom. Zadnjič smo bili pri tem bivaku v začetku leta 2023, od takrat pa smo imeli v tem koncu Slovenije kar nekaj povodenj. Nihče ni natančno vedel ali in koliko gladina vode sifona naraste med povečanim pritokom. Mesto bivaka pa je le kakšnih 15 m nad nivojem jezera. Rezervni načrt je bil, da se v primeru, če najdemo poplavljen bivak, vrnemo v bivak 2, kar bi pomenilo še dodatne tri ure vzpona. Po osmih urah prebijanja čez jamo nas je čakala še zadnja prepreka pred bivakom – prečka nad Free Willijem. Kot da ni zadosti, da se moraš vleči čez vse tiste napete vrvi in imaš na koncu občutek, da se ti roke vlečejo za teboj kot pri kakšnemu šimpanzu, k adrenalinskosti prečke doda tudi dejstvo, da fikse ves čas vleče iz stene in jih moraš konstantno dodatno zategovati.

Na dnu brezna Rolling Stones.

Če dobro pogledaš v globino jezera, lahko skoraj začutiš Willija, ki preži na jamarje.

Ko smo se bližali bivaku, smo napeto pričakovali rezultat. Vendar nam je, ko smo izza balvana ugledali bivak v urejenem stanju, pošteno odleglo. Naredili smo uradni prevzem objekta, se znebili hrane z očitno pretečenim rokom uporabe (recimo toast, ki si ga spoznal samo po napisu na vrečki, notri pa je bila samo črno-zelena brezoblična zmes) in tistih z na prvi pogled ne tako očitno pretečenim rokom uporabe (recimo odprti beef jerky, ki je zgledal še kar solidno, vendar si nihče ni upal tvegati kakšnega hujšega prebavnega infekta na tej globini). Bivak Hotel Paradiso je res precej udoben in omogoča ne samo bivakiranje, temveč tudi dokaj udobno prebivanje med raziskovanjem teh delov jame. Šotor je ravno dovolj velik za tri jamarje ali jamarke ali katerokoli izmed neštetih kombinacij teh dveh ter ostalih nebinarnih spolov. Po večerji smo še malo posedeli in Yurija sem vprašal, kaj je takšna najbolj švedska značilnost, ki jo je opazil med življenjem v tej državi. Takoj je izstrelil, da je to zagotovo način dela, ki ga Švedi imenujejo »lagom«. To pomeni, da moraš delati ravno prav – ne preveč in ne premalo, ne predobro in ne preslabo. Z Anžetom sva se nasmejala, da imajo naši kolegi Bosanci podoben izraz »lagano«, ki pomeni nekaj podobnega. Yuri se je sicer upiral, da ni čisto enako, ampak saj je vseeno.

Udobje v hotelu Paradiso.

Anže se je za kuhinjskim pultom prelevil v kuharskega mojstra.

V duhu lagom smo se odločili, da zjutraj ne nastavimo budilke, zaradi česar smo vstali šele ob deveti uri. Kam bi človek hitel, saj je v jami ves dan noč. Pojedli smo zajtrk in se odpravili po pritočnem rovu v smeri juga, kjer smo se na zadnji akciji prebili do Juretovega kamina. Do tam je približno 300 m dolžine, premagati pa je treba 100 m vzpona. Niti en korak na tej poti ni na ravnini, ves čas je treba plezati čez balvane, se plaziti skozi ozke prehode ter iskati prehode v labirintu skal. Poleg tega pa je celotna površina rova oblazinjena s finim blatom, ki postane kmalu precej drseč. Ves čas moraš biti popolnoma skoncentriran, drugače nesreča nikoli ni daleč. Za povrhu pa je treba po vrveh preplezati kar nekaj stopenj, ki smo jih kaminsko preplezali na prejšnjih akcijah. Verjetno ne rabim posebej razlagati, da kombinacija blata in vrvi ne poskrbi za posebej gladko drsenje prižem. Po kakšni uri in pol smo se prebili do mesta, od koder smo začeli z raziskovanjem novih delov. Strinjali smo se, da Juretov kamin prepustimo Juretu, mi pa smo se namenili opremiti krajšo stopnjo na dnu dvorane tega kamina, kamor je kamen padal kakšnih 20 m. Yuri je hitro opremil brezno in z Anžetom sva bila neučakana, če vidi kakšne rove, ki vodijo navzdol. Žal ne, spodaj je bila samo dvorana, na eni strani odtok vode proti že znanim delom, na drugi pa pritok iz razpoke na višini okoli 10 m. Kaj sedaj? Ni bilo videti kaj obetavno, a vseeno smo se odločili nadaljevati začeto, tako da sem preplezal kamin in se zarinil v razpoko, da vidim kam vodi. Zadaj se je odprl malo večji prostor, od koder je naprej vodil rov manjših dimenzij s tekočo vodo na dnu. Po njem smo se prebili do mesta, kjer se je na dnu voda izlivala iz razpoke, nad njo pa je bil ozek prehod, iz katerega pa je kar precej pihalo, oz. je vleklo notri. Z Anžetom sva se lotila kopanja, Yuri pa se je vrnil preopremiti preplezano stopnjo. Po kakšni uri kopanja z rokami sva se prebila naprej, vendar le do naslednje ožine. Potolčena od ožin in ostrih rogljev sva si rekla »lagano« in zaključila z akcijo za ta dan. Čakal nas je še spust po blatnih drsalnicah do bivaka.

Ogled mesta plezanja kamina. Cilj je bilo okno na vrhu fotografije.

Obetavno nadaljevanje.

Povratek od delovišča do bivaka.

Zjutraj smo kovali plan za nov dan. V ozkem nadaljevanju ni bilo prostora za tri, zato se mi je utrnila misel, da bi lahko eden izmed nas preopremil Juretov kamin, ki je bil po plezanju le za silo opremljen bolj za spust. Ker sem se te ideje spomnil jaz, sem zagovarjal mnenje, da morata to izvesti Anže ali Yuri. Seveda sta imela oba kontra argumente zakaj ona dva tega ne bi delala in da naj preopremljanje vseeno prevzamem jaz … Po nekaj ping ponga je popustil najpametnejši (doktor znanosti) in ponovno smo se lahko odpravili na naše delovišče, znova čez vse pasti drsnih klančin in balvanov. Yuri se je zapodil v kamin, midva z Anžetom pa proti ožinam. Še preden sem pripravil vse za meritve, se je Anže že prebil skozi in zakričal, da se naprej malo odpre. Sledil sem mu in kmalu ugotovil, da ožine niso kar tako. Sem kar malo zajel sapo, izdihnil in mu sledil. Na drugi strani se je odprl visok meander, ki sva ga preplezala po zgornjih delih, spodaj pa sva še vedno sledila vodni tok. Prišla sva do mesta, ko je bil meander preozek za nadaljevanje, pa tudi prepih se je popolnoma izgubil. Začela sva meriti nazaj grede in med potjo v stropu meandra ugledala fosilni kamin, kamor se verjetno izgublja prepih in bo po vsej verjetnosti ključ tega dela. Razmišljala sva, če bi prosto preplezala do tam, saj ni bilo videti nemogoče. Vendar, če bi se nama na tem mestu zgodila nesreča, naju skoraj zagotovo nihče ne bi mogel rešiti, oz. bi reševanje trajalo ne dneve, temveč tedne. Odmislila sva idejo in pustila kamin za naslednjič, ko bomo imeli s sabo opremo za plezanje. Čeprav bi bilo potrebno še pred tem vse te ožine še malo poširiti. Skupaj sva namerila 150 m novih delov, ki še vedno tečejo v smeri proti jugu. Vrnila sva se do dna kamina, kjer je Yuri končeval s preopremljanjem. Anže je celo predlagal, da sedaj, ko smo že tu, bi lahko še do konca preplezali Juretov kamin. Vendar sva ga z Yurijem seznanila, da to ni v skladu s konceptom »lagom«. Se je strinjal in vrnili smo se v bivak.

Potencialno nadaljevanje v fosilnem kaminu.

Nazaj grede sva skupaj izmerila 150 m na novo odkritih delov jame.

Tik pred odhodom v jamo sem na površju za vsak slučaj še enkrat pogledal na vremensko napoved. Tedaj ni več kazala samo lepega vremena, vendar so se v noči iz četrtka na petek ter nato celoten petek prikradle padavine. Yuri je še vedno trdil nekaj o visokem tlaku, ampak smo se nato vseeno zedinili, da bivak 3 zapustimo že v četrtek dopoldne in ne tvegamo kakšnih padavinskih zapletov v breznu Šakti, ki je že ob suši pošteno namočen. Do bivaka 1 na globini 550 m smo potrebovali sedem ur in z Anžetom sva malo navijala, da bi se tam ustavili samo na malici ter nato nadaljevali proti površju. Yuri se je sicer strinjal, da je to dober plan, vendar ni v skladu z »lagom«. Ni kaj, z Anžetom sva morala pristati na težo argumentov in prenočili smo v bivaku. Sicer pa nihče od nas še ni prespal v tem bivaku, od kar so ga prestavili iz starega mesta nad vhodom v brezni Rolling Stones do zdajšnjega prostora pred vhodom v galerije Slipping Dragon. Tudi ta bivak je zelo udoben, je pa spanje v primerjavi z bivakom 3 drugačno, saj je zaradi odsotnosti tekoče vode v bivaku čista tišina.

Udobje bivaka Slipping Dragon.

Ko sem se že kakšnih devetindvajsetič prevalil iz enega boka na drugega, se mi je zdelo, da slišim neko šumenje vode. Misel sem hitro pregnal, saj v tem bivaku ni vode. Ko nas je ob 7. uri zbudila budilka, je bilo šumenje še močnejše. »A vidva slišita neko vodo, ali se mi samo dozdeva?« Anži je imel čepke v ušesih in ni slišal nič, Yuri pa je bil kratek: »Ja«. Šit. Začel sem razmišljati. V Klymkini jami zna biti dosti vode, vendar je smer dovolj umaknjena. Problem bo na prečki v Mlajšem bratu, kjer vedno pere. Potem naprej čez Strelo je OK, težava pa bo na kratki stopnji pred Deliriumom. Tam je že v suhem problem. Pa zgornje dele Deliriuma tudi pere, ko je zunaj dež. Uf, ne čaka nas lahka pot. Pospravili smo bivak in se pripravili za pot. S sabo smo vzeli tudi vreče za smeti, da bi si naredili improvizirano zaščito pred vodo. Če te globoko v jami, kjer je temperatura 0 do 2 °C namoči do gat, je lahko situacija hitro zelo resna. Čez Klymkino je šlo tekoče in tudi na prečki ni bilo nekih težav. Ko smo prišli čez Strelo, je Anži oznanil, da je vseh težav že konec in da smo praktično že zunaj. In potem smo prišli do 25 metrske stopnje pred Deliriumom. Tam pa dobesedno slap! Kaj zdaj? Ali obrniti in se vrniti v bivak, ali čakati kdo ve koliko časa, da voda upade, ali pa uporabiti naše nepremočljive zasilne pelerine in se prebiti na svobodo. Bolje junaška smrt, kot životarjenje v bivaku 1! Kar naenkrat smo vsi našli turbo brzino in tistih 25 m prežimarili kot bi bili na tekmovanju na silos. Zgoraj smo ocenili situacijo in ugotovili, da v 180 m globokem breznu sicer teče slap, vendar je izhod izvedljiv. Sicer smo bili že namočeni, tako da nam kaj drugega niti ni preostalo. Kar je bilo suhega na nas, je do konca brezna postalo popolnoma premočeno. Mrzla voda je pršela povsod, še posebej v zgornjem delu brezna in mraz se je počasi zajedal v mišice ter kosti. Sedaj ni bilo več časa za počitke, treba je samo plezati in ostati v gibanju. Prežimarili smo še zadnjih 100 m jame in na vhodu našli 3 pločevinke piva. Kdo je pa to prinesel sem? Seveda nam takrat mrzlo pivo niti pod razno ni dišalo, a smo ga hvaležno vzeli s sabo v kočo. Po poti v meglenem in vetrovnem vremenu smo delali prioritete: 1. sleči mokre cunje, 2. šnopc, 3. zakurit ogenj v kaminu, 4. dati kuhat čaj, 5. šnopc, 6. čaj, 7. pivo, in tako naprej tem ritmu … Saj razumete. Malo pred kočo pa smo v megli zavohali dim. To lahko pomeni samo dvoje. Ali nas nekdo čaka v topli koči, ali pa smo pozabili žerjavico v peči in nas bo pričakalo samo še požgano ogrodje koče. Na srečo smo zagledali nasmejanega Šinija, ki je dan prej prišel do koče, jo pošteno zagrel in nam že pripravljal joto ter topel čaj. Po prioriteti številka 1 smo zato takoj preskočili na 5. točko. Res neprecenljivo je, da te po takšni poti iz jame nekdo pričaka. Hvala Šini. Sploh pa si ne predstavljam, kaj bi pomenilo, če te koče ne bi bilo in bi morali nadaljevati še peš v dolino. Na tem mestu gre zahvala Jamarski zvezi Slovenije, ki nam omogoča uporabo Doma Petra Skalarja, kar je za raziskovanje visokogorskih kaninskih jam izjemnega pomena.

Oprema za jamsko potapljanje v breznih.

Srečni in premraženi na površju, kjer nas je že čakal Šini.

Skupen izplen petdnevne akcije je sicer dokaj skromen, vendar kot je dejal kolega Rok Stopar, je vsak raziskan meter jame delček v skupnem mozaiku, ki nam bo na koncu dal skupno sliko Skalarjevega brezna. Skupna globina Skalarjevega brezna ostaja 1209 m, jamo pa smo podaljšali na nekaj čez 8,3 kilometra.