Čaganka - stoletna voda v spodnjih delih

6.11.2022

Magična meja 500 m v Čaganki nas že nekaj časa mami in žgečka, kajti zdaj pa res ni več veliko do te globine! Lani smo v Kalahariju med kopanjem v fosilnem sifonu končno odprli nadaljevanje, da nas je prepih dodobra ohladil, a čeprav smo ga potem še nekajkrat zaprli in odprli, zdaj vemo, da ni več daleč.

Med prvonovembrskimi prostimi dnevi smo se v globino za štiri dni namenili štirje, a je bolezen potem dva položila v posteljo, vso robo za delo in prehranjevanje pa sva potem nesla sama z Damjanom Potrpinom.

V Čaganko sva vstopila v petek enkrat po deveti uri zvečer in kmalu nama je kar vroče postalo, torbi sta bili res težki. Prvo pavzo sva naredila v srednjem bivaku na 250, naslednjo pa na 300 m. Povsem sva bila blatna in mokra, kar naju je pravzaprav presenečalo, saj zadnje dni ni deževalo.

V bivak na 450 m sva prišla okoli enih zjutraj. Moram priznati, da sem se kar razveselil. Razmišljal sem samo o spalki in o tem, ali se mi bo ljubilo pojesti juho, ki jo je obljubljal prijatelj. Zadnji meander pred bivakom je bil še posebej masten in drseč in sem se moral osredotočiti predvsem na to, da ne čmoknem v globino, zato nisem takoj razumel, kaj mi govori prijatelj. Bil je tik pod bivakom, kjer se ali spustiš v aktivni vodni tok in nadaljuješ do trenutno najgloblje točke Čaganke (485 m), ki se zaključi s sifonom, ali pa splezaš par metrov višje in si pri bivaku. Še enkrat je ponovil, da je pod njim v meandru en kroks, zataknjen nad vodo. Ko sem prišel do njega in pogledal zadevo, sem glasno preklel polhe. Te kosmate nesnage povsod pridejo in škodo delajo! Okej, tako globoko jih še nismo opazili, na 300 m so nam pa že armiče zgrizli! Svojo torbo sem podal prijatelju in se previdno spustil po kroks. Uspelo mi ga je zagrabiti brez prevelikega matra, pa tudi ven sem dokaj enostavno splezal, bal sem se, da bo šlo več energije. A preden sem dobil pohvalo, je povedal, da so na robu nad meandrom še trije kroksi. Ponavadi so zloženi pri bivaku. Če slučajno razmišljate, kaj kroksi počnejo v jami, moram razložiti, da je bila to ena bolj pametnih zamisli kolega Mitje. Namreč, ko po akciji počivamo pri bivaku ali kuhamo ali jemo, so veliko bolj udobni od škornjev, plus ko greš iz spalke sredi noči odtočit, recimo, je tudi lažje krokse natakniti kakor mokre in blatne škornje!

Prekolnem vse polhe tega sveta in se potegnem še tisti meter do dvorane.

Tam pa popolno presenečnje!

Bidon s hrano in nekaj plastičnih skodelic ter vse vreče za smeti, s katerimi so pokriti stoli (ja, tudi stoli so Mitjeva zamisel!), so bili pod skalo že skoraj v dvorani, kjer se gre na delovišče. Bidon s hrano je drugače na sredini dvorane med stoli! Moja spalna podloga je bila ob bivaku, drugače je ob steni. Obe ležalni podlogi v bivaku sta na pol ven gledali iz šotora. Vsa posoda je bila premaknjena in ne na mestu kakor ponavadi! Edino, kar sem opazil, da manjka, je bil Klemijev bidon. Nikjer ga ni bilo!

Ni nama popolnoma vstopilo v glavo, kaj se je zgodilo 450 m pod površjem in ker rešitev vedno najlažje poiščeš ob kavi, sem stopil na drugo stran dvorane, kjer po cevi teče voda, da si skuhava ali kavo ali čaj. A plastičnega kanistra, v katerega se nateka voda, ni bilo!

Kar od tam vprašam prijatelja, katerega voh je za razliko od mojega okej, če kaj smrdi, če ni kje blizu kakšen mrtev človek! V drugo najglobljo jamo na svetu, Voronjo, se je predlani namreč spustil mladenič, sam, niti jamar ni bil, prek Tube se je priučil tehnike. Našli so ga že vsega razpadajočega na vrvi na globini 1600 m! Ven so ga spravili v devetih transportkah, so dol poslali dva jamarja patologa, ker ga zaradi ožin v enem kosu ne bi mogli pritrogati ven!

Potrpin je, preden je odgovoril, parkrat močno potegnil čez nos. Nič ni smrdelo.

Stala sva tam ko dva loleka in edino, kar nama je prišlo na misel, je bilo, da je kdo prišel na dno Čaganke in ni pospravil za sabo oziroma je še vse razmetal, a zakaj bi ukradel Klemijev bidon in kanister za vodo, se nama niti sanjalo ni. Potem je Potrpin prišel z boljšo razlago, da je od nekod verjetno pritekla voda, saj je bila pred mesecem v teh krajih velika povodenj, govorili so tudi o stoletnih vodah!

Stoletna voda je stvari odnesla tudi pod strop.

Ampak voda ne more bidon za hrano v hrib splakniti!

Sva se odločila en kofe spiti in še dodatno razmisliti, zato sva k cevi za vodo odnesla lonec, da jo naloviva. Tam sva pa opazila kar veliko spremembo. Namreč, kjer iz cevi teče voda, je bila že kar velika luknja, v katero smo kanister postavili, zdaj pa luknje ni bilo več. Potrpin je ugotovil, da je posodo verjetno zemlja pokopala in skoči po lopatico, s katero luknjico za kakce skopljemo. Skopal sem skoraj pol kubika zemlje, a kanistra ni bilo tam.

Ko sem se čohal za ušesi, je pa Potrpin zavpil, da je našel in Klemijem bidon in kanister. Stopil sem do njega in sledil njegovemu pogledu.

Oboje je bilo na vrhu meandra, ki vodi v bivak. Zataknjeno skoraj pod stropom!

Vse je nenadoma postalo jasno. Tako velika voda je pritekla, da je sifon na 485 ni mogel požirati in se je pri bivaku ustvarilo jezero!

Da smo jih dobili, je bilo potrebno kaminsko plezati.

Kar je pomenilo, da se je voda dvignila skoraj za 50 metrov!

No, odvisno je verjetno tudi od tega, kako hitro je pritekla. Takoj pod bivakom se meander spremeni v rov, ki smo ga dolga leta grizli in razbijali. Na začetku je kakšnih 20 ali 30 m res ozkega rova in lahko da tam ni moglo tako hitro požirati, torej se je voda dvignila »le« za kakšnih 20 m, kar je vseeno veliko.

Lani enkrat sva bila dol, ko se je zunaj zaradi odjuge na hitro stopilo kakšnih 10 cm snega in je voda drla pod bivakom kot ekspresni vlak, a niti pomislila nisva, da bi lahko zalilo tudi Kalahari, kjer imamo bivak!

Deli, kjer kopljemo in so ponavadi suhi, so zdaj zdrizasti.

Skrivnost sva razrešila, zato sva se pomirjena lotila pospravljanja. Pa čaj sva si skuhala in se potem okoli dveh zjutraj spravila v spalki.

Aja, voda je bila tudi v vreči s spalkami, ki visi pod stropom, a so bile spalke suhe, saj jih imamo še v vakuumskih vrečah.

Spala sva do devetih. Nekaj malega sva pojedla, spila kavo, potem sva se pa oblekla v mokre in blatne kombinezone in kakšno uro potrebovala, da sem splezal do bidona in kanistra za vodo. Torej že navsezgodaj akcija na polno!

Kanister sva postavila pod cev, pojedla bolj konkreten zajtrk, nato pa zbrala vso mašinerijo za poglabljanje Čaganke prek 500 m ter se podala na tlako. Sosednja dvorana je bila suha, a ko se je prijatelj prvi spustil po vrvi, je kmalu zaklel.

Da spodaj je blato, da ni za povedat. Itak sem čez minuto tudi sam zagazil v tisto lepilo in škornji so bili v hipu težki 30 kg!

Tudi tam je očitno teklo na polno!

Slekla sva si pasove in se zguzila v rov. Je šlo, čeprav je bilo še bolj ozko kot po navadi in sva se dobesedno limala na blato! Ko sva prišla do dvorane, kjer sta Klemen in Anže s kamni, ki sta jih vlekla iz rova, naredila fascinantno škarpo, pa spet presenečenje.

Škarpe ni bilo več! Voda jo je odnesla v rov!

Kar slabo mi je postalo! Sploh si ne morete predstavljati, koliko akcij in truda je bilo potrebnega, da se je iz ozkega rova izvleklo tisto kamenje, da je rov sploh prehoden!

Potrpin se je zarinil v nadaljevanje in stokal, da je veliko ožje kot prej, ko je bilo tudi že zelo ozko, ko se je spustil do zadnjega dela, preden prideš v dvorano z visečo mrežo, je pa obupal. Da tisti raven del, dolg morda 3 m, je pa še ful moker in poln zdrizastega blata in da v tisto pa res ne gre!

Sem ga razumel. In ga potiho nato tudi spodbujal, ko je skoraj pol ure ven lezel, saj je bil dobesedno priliman na blato in je šlo zelo zelo težko!

Pred vhodom v rov, kjer je bilo največ kamenja, sva nazaj škarpo sestavljala, potem pa obupala in se vrnila k bivaku.

Odločila sva se, da bova šla kar ven, da nima smisla prespati še en večer in ven oditi zjutraj. Skuhala sva si obilno kosilo, spet sva preveč makaronov in klobas in slanine uporabila! Plus konzervo paradižnika in konzervo raguja!

Še kavica, kakopak, potem sva pa vse pospravila in okoli petih popoldne proti ven pičila. Je šlo počasi, nič ne tajim, kajti torbi nista bili nič lažji. Ker sva bila mokra in blatna, je pas hudičevo žgal v boke, težka torba pa krepko dol vlekla … Gor grede sva bila bolj pozorna, luže so bili tudi v delih, ki so bili prej popolnoma suhi!

Ven sva prišla okoli enajstih zvečer. Zunaj je bilo krepko topleje kot v jami. Pred bivakom sva se malo očedila, nekaj malega pojedla, potem pa v posteljo.

Vsa Čaganka je bila bolj blatna kot ponavadi.

Dopoldne sta naju presenetila Mateja in Davor, ki sta najprej pripravila zajtrk, nato pa še kosilo. Za prste oblizat!

Mateja in Davor sta poskrbela za dobro počutje.

Doma sem seveda tudi Grdinu poročal, kaj se je zgodilo in je v svoj 3D načrt Čaganke takoj simulacijo naraščajoče vode vnesel in iz katere se vidi, da je voda v dele Kalaharija, ki ga kopljemo, skoraj zagotovo pritekla iz aktivnega dela oziroma od bivaka. Namreč, tam, kjer je bil zabit bidon s hrano, sem ob steni opazil povsem sprani luknji, ki jih prej še nikoli nisem in so na skoraj isti višini kot tisti del, iz katerega je v rove pritekla voda.

Grdinova simulacija vode v 3D načrtu Čaganke.

Ker so manj prepihani, potrebujejo več časa, da se posušijo in verjetno bo kar trajalo, da bo Kalahari lahko spet opravičil svoje ime …

Torej, Čaganka ni globlja od 500 m, zelo verjetno je še manj globoka, kot je bila. A o tem naslednjič, ko se končno prebijemo do tam, kjer smo že bili!

Čeprav, morda je pa voda odprla nadaljevanje …?!

Damijan Potrpin in Damijan Šinigoj