Dolenjski kras

Znotraj Slovenije lahko geografsko Dolenjsko in Belo krajino dokaj preprosto opredelimo z oznako jugovzhodna Slovenija. Njene natančnejše meje so naslednje (Melik, 1959);

na severu jo zamejuje Ljubljanska kotlina z Ljubljanico in Savo vse do državne meje s Hrvaško na vzhodu;
vzhodna in južna meja poteka po Gorjancih, Kolpi in Čabranki ob državni meji s Hrvaško;
na zahodu se stika z Notranjsko na črti Babno polje – Bloke – potok Iška do izhodiščne Ljubljanice.

Velika večina obravnavanega prostora je kraškega značaja, zato ne preseneča, da se tu nahaja preko 2100 od skupno 9062 registriranih slovenskih jam (23 %).

Lokacije registriranih jam na Dolenjskem in Beli krajini.

Raziskave dolenjskega krasa so rdeča nit klubskega dela. Pregled raziskanih objektov kaže, da je bilo največ akcij, ki so bile usmerjene na zakrasela območja Kočevskega roga, Radohe, Gorjancev, Suhe krajine, Temeniškega podolja in na plitvi kras ob reki Krki. Občasno smo prisotni tudi v Beli krajini, ob zgornjem toku Kolpe, v zaledju reke Krke, na Kočevskem ter na osamelem krasu Krškega hribovja in Zasavja. Na perspektivnih speleoloških območjih iščemo nove vhode s sistematičnim pregledovanjem terena in s pomočjo lokalnih poznavalcev, čeprav so naši raziskovalni uspehi pogosto povezani z iskanji nadaljevanj v že raziskanih objektih. Raziskovalno najbolj perspektivna so območja in objekti v okolici Globodolskega polja, na Radohi ter na Kočevskem rogu.

Termin dolenjski kras, ki ga dolenjski jamarji pogosto uporabljamo, zaokrožuje pestro podobo kraškega sveta jugovzhodne Slovenije, kjer se stikajo različni tipi krasa: visoki dinarski kras (Kočevski rog, Goteniški Snežnik, Gorjanci, Radoha), nizki dinarski kras (kraške planote in ravniki Suhe krajine, Temeniškega in Novomeškega podolja, Bela krajina) ter predalpski osamljeni kras (Krško hribovje). V nadaljevanju so s stališča naših raziskav predstavljene ključne enote dolenjskega krasa.

Regionalizacija Dolenjskega krasa (po Gams, Ivan; Kras v Sloveniji v prostoru in času, 2003).