Šumeča polšna - sklepno dejanje [3]
24.8.2009
Na večtedenskih raziskavah v globinah Poljanske gore, ki so skupno potekale od 19. julija do 22. avgusta, smo izoblikovali končno bilanco le-teh. S 166 m globine in 516 m poligona tako jama sodi med daljše in globlje v Dolenjskem merilu.
Na sobotni akciji, ki se je pričela s prvimi sončnimi žarki in končala v poznih večernih urah, smo jamo do konca raziskali, izmerili in za posladek še razopremili. Že pred vstopom vanjo smo določili potek samega raziskovanja. Formirali smo dve ekipi - merilno (Srečko in Frenk) ter raziskovalno (Tom, Anže, Damijan in Klemen). Razen nekaj malenkosti je vse potekalo po planu, tako da smo nekje ob petih popoldne več ali manj vsi v enem kosu (z nekaj buškami in praskami) drug za drugim počasi prikapljali v veliko dvorano - slednja v tej ogromni in razvejani jami predstavlja nekakšno zbirno mesto. Od tu, če se izrazim malo po alpinistično, potekajo različne plezalne smeri (ena proti severu, druga proti jugu, spet tretja nekam navzgor). Človek se tu kaj hitro izgubi ...
Damijan med spustom.
Rojevanje.
V Veliki dvorani smo na kratko in z nekaj besedami strnili občutke - doživetja, kaj je kdo novega odkril, raziskal - ter se začeli počasi pomikati proti vhodnim delom. Ja, šlo je res zelo počasi, kajti s 400 m blatne in razmočene vrvi ter z desetimi še bolj blatnimi "prasicami" je bil že vsak premagan meter svojevrsten uspeh. Da ne omenim še 20 kg dodatnega blata, ki ga je imel vsak posebej na sebi in se je lepil, lepil in še enkrat lepil kot lepilo za polaganje keramike ….
Skupinska - prava jamarska in ne "gasilska".
Za konec lahko rečem, da je jama vsekakor vredna velike začetnice in predstavlja poleg Čaganke eno pomembnejših odkritij v zgodovini raziskav JKNM . Prepričan sem tudi, da je vsak od udeležencev pustil v njej delček svoje duše in da se je že tako trdna vez med nami raziskovalci nekoristnega sveta na ta način še okrepila.
Manekena?
Načrti: Profil Iztegnjeni profil Tloris Ročno risan
Raziskovali in se limali kot ploščice: Jože in Anže Tomšič, Frenk Zupančič, Klemen Mihalič, Damijan Šinigoj in Srečko Vidic.
Opomba urednika:
Šumeča polšna se je s svojo globino 166 m na lestvici najglobljih dolenjskih jam zavihtela na odlično peto mesto. Člani našega kluba smo tako prvopristopniki v tri od petih najglobljih dolenjskih jam. Še več: brezno Cinkov križ, ki je na tej lestvici na četrtem mestu, so v letu 1974 raziskali člani JK Železničar iz Ljubljane - ampak le vhodno, 103 m globoko vertikalo. Njegovo poglobitev na končnih 185 m pa je spet delo članov JKNM. "Svoje štrike vmes" smo torej novomeščani imeli kar pri štirih od petih najglobljih dolenjskih jamah.
Z izmerjeno dolžino 516 m pa jo na lestvici najdaljših jam umeščamo na enaindvajseto mesto. Še zanimivost: tako kot Čaganka, tudi Šumeča polšna sodi v občino Črnomelj. Od vhoda vanjo pa do sosednje občine Kočevje je vsega 141 m.
Vsem sodelujočim v tako uspešni ekipi, ki je dodala pomembno kocko v mozaiku največjih dolenjskih jam, naše iskrene čestitke.