Ogledna odprava na Orjen v Črni gori

11.7.2022

Naša mala izvidniška odprava v Črno goro je glede na dani čas, ki smo ga prebili na potovanju, bivanju, raziskovanju, spoznavanju in druženju s prijetnimi ljudmi, ki so nas toplo sprejeli, vodili in pomagali, da smo spoznali njih, del njihove čudovite narave, nadvse uspela. Bilo je kratko in sladko. Vse pred nami je bila popolna neznanka, pot, ki je v prijetni družbi lepa, pa nič dolgočasna.

Potovanje se je pričelo 17. junija 2022 zgodaj ob 4:30 uri, ko sem odšel od doma. Med potjo sem se vprašal, kaj sem pozabil in si obenem odgovoril, da česar nimam, pač ne bom potreboval. Glej, že sem bil pred blokom, kjer sta me čakala Mateja in Davor, objeta, kot da se ločujeta za neskončno dolgo časa. Ja, ljubezen je nekaj lepega tudi pri jamarstvu. Poljubi, objemi in vstop v avto, že se peljeva k Jožetu, tam naju čakata čaj in kava.

 

Sonce se je že prikradlo izza obzorja, ko naložimo še Jožetovo opremo, pritisnem na gas in tiho se odpeljemo proti Hrvaški meji - smer Zagreb. A že na cestninski postaji se dogaja - vozniku pred nami iz avtomata prihaja na traku neskončno število listkov. Se ne ustavijo, a zapornica se ne dvigne. Kar nekaj časa traja, da pride pomoč, da reši voznika pred nami in seveda tudi nas, da lahko nadaljujemo po avtocesti do Splita. Se kar vleče in postanek ali dva se priležeta, da se spočije avto in natoči kava za sopotnika. Konec avtoceste, meja z BIH, krajša pot čez in zopet Hrvaška. Ni bilo veliko čakanja, prehode smo opravili hitro in nadaljevali proti Dubrovniku, nad njim fotografiranje, to je še zastonj, in nadaljevali proti meji s Črno goro.

 

Končno meja, brezplačen WiFi in poklicali smo kolege, ki so nas pričakovali v Herceg Novem. Kratko javljanje in nadaljevanje na mesto srečanja. Prispeli smo 45 min kasneje, kot je bilo planirano, kar se mi je zdelo dokaj dobro, glede na dolžino opravljene poti. Parkirali smo, kot je bilo dogovorjeno in oprezali, kje so naši kolegi iz Planinskega društva Subra. Ker jih nismo opazili, smo sedli za mizo v restavracijo in naročili. Mateja je klicala, da smo prispeli. Bila je naša mobilna povezava, moj telefon je odpovedal, nadomestni pa je bil še velika neznanka - bil sem takorekoč nedosegljiv. Končno smo se srečali, povezali, spoznali ... in pred tem sedeli v isti restavraciji - nevede en za drugega. Po pozdravu, oddaji skromnih spominskih darilih, smo se napotili proti goram na Orion.

 

Sledil sem Željku, ki je suvereno vodil, sprva po asfaltni cesti, ki se je zožila, makadamski cesti in nazadnje po slabi poti, ki je peljala do koče. Med potjo smo se malo ustavili, počakali Dejana in skupaj nadaljevali.

 

Strma pot, dokaj slaba je postala malo pred kočo, je nepremagljiva. Močna ploha je pot razmočila, kar je onemogočilo, da se pripeljemo do koče. Okoli 500 m prej smo parkirali, si opremo dali na ramena in odšli do koče. Tam nas je pričakal prijazen oskrbnik Vladimir Soc, ki nam je ponudil pijačo, hrano ter razkazal sobe. Po večerji smo se družili, pogledali nekaj fotografij o akcijah JKNM, povedali, kaj počnemo, koliko nas je v klubu, splošne informacije in seveda pogovori o jamarskih podvigih, ki so minili. In o novih, ki nas čakajo naslednji dan na Orionu - skupaj s kolegi iz Črne gore. Ja lep in zanimiv dan se je zaključil in idilično okolje je občasno zmotilo smrčanje. Jaz ne smrčim, se nisem še slišal, drži, zagotovo ne smrčim! Mateja ni ničesar slišala, saj ob takih akcijah vedno uporablja čepke za ušesa. Kar vprašajte jo, ni ničesar slišala.

Jutro je hitro prišlo, zajtrk, ki je bil fantastičen in obilen, pogovor, priprava opreme in pot pod noge do jame, ki je baje eno uro hoda od koče. No, trajalo je malo dlje, dve uri za nas, ki nismo vajeni in za tiste, ki so imeli težave s čevlji. Kljub vsemu zanimiva pot, ki se je dvigala, spuščala, v senci in po soncu. Med potjo smo našli še tri zanimive vhode - majhne, vendar se je čutil prepih, ki je vel iz podzemlja. Kasneje je Jože našel še dva - en večjih dimenzij in za začetek zanimive globine. Saj bi še kakšno našli, a nas je priganjal čas, ki ga je hitro zmanjkalo. Prišli smo pred vhod večjih dimenzij. Od tu sta se nadaljevali dve brezni - krajše cca 40 m so raziskali pred 10 leti, za drugega jim je zmanjkalo opreme. Padanje kamenja je dalo slutiti večjo globino. Kot vsak jamar smo skupaj s kolegi razpravljali, kako globoko gre, kaj se vse nahaja doli globoko v podzemlju - vse to je potrebo potrditi z raziskovanjem. Mateja, kot prava jamarka, je že bila v pasu in pripravljena za opremljanje brezna.

 

 

 

Akcija se je pričela. Kot "frišna" nova pripravnica JRS se je lotila opremljanja  - vzorno, zavzeto, malo je trajalo, pa trajalo. Kolegi so jo pohvalili, da je natančna, res je vzorno opremila brezno, ki je po meritvah v globino seglo 100 m. Žal se je na koncu končalo, nadaljevanje je zasuto.

 

Žalostno smo ugotovili, da je žal konec, a ostanejo sanje in upanje v naslednjih jamah, ki jih v okolici ne manjka. Brezno smo raziskovali Mateja Kopina, Dejan Verigo, Jože Stopar in Mihael Rukše, merila sta Mateja Kopina in Dejan Verigo, zunanja ekipa sta bila Nikola Brajević - Brko in Željko Starčević. Sledilo je razopremljanje, pospravljanje in spet dve uri do koče. Morda sedaj toliko časa, ker smo med potjo nabirali in jedli sladke gozdne jagode, ki so bile božansko dobre. V koči nas je pričakal Vladimir Soc z okusno in obilno večerjo. Čudovit zaključek dneva in lepe jamarske akcije. Prijetno utrujeni smo popadali v postelje in sanjali nove jamarske dosežke, ki sledijo.

 

 

Jutro, nov dan, nedelja, žal treba je domov, a dogodkov še ni konec. Kolegi iz Subre predlagajo, da si na kratko ogledamo novo jamo, ki jo raziskujejo že drugo leto. Enostaven dostop in velike dvorane. No, takšnemu sladkorčku se ni za odpovedati. Po skupinskem fotografiranju, spustu do naših avtomobilov, smo se spustili nekaj 100 m nižje in se ustavili ob vodnjaku.

 

Željko nam je dal navodila, kaj naj vzamemo in odšli smo po bližnjici do jame Velika pečina. Lep vhod in še lepše dvorane so nas prevzele, le malo slabo smo bili oblečeni, da bi se zapodili v rove, ki so bili okoli nas in so vabili, da jih raziščemo. Morda drugič, saj raziskovanje še poteka, po videnem tudi zelo obeta. Resnično lepa jama! Nekaj fotografij in že smo na poti v dolino proti Herceg Novem. Vmes še postanek, zadnja skupna pijača z domačini, prisrčen pozdrav in že smo se razšli vsak po svoje.

 

 

Ker bi bilo greh, da ne stopimo v črnogorsko morje, smo se še malo namočili, najedli in pot pod kolesa proti domu. Pozno in prijetno utrujeni smo se srečno vrnili domov, polni lepih vtisov in spominov, ki nas bodo spodbudili, da se vrnemo in skupaj s kolegi iz Subre raziščemo čudovito, čarobno podzemlje na Orjenu nad Herceg Novim.

 

Zahvaljujem se kolegom iz Subre: Dejan Verigo, Nikola Brajevič - Brko, Željko Starčević in Vladimir Soc. Brez prijetne družbe članov JKNM (Mateja Kopina, Jože Stopar, Mihael Rukše) ne bi bilo tako, kot je bilo - super, fantastično!

Mihael Rukše