Kanin 2022 - Free Willy

1.7.2022

Jame so prostor, kjer se lahko odklopiš od vsakodnevne norije tega sveta. Globlje kot greš, bolj se lahko osredotočiš samo na tukaj in zdaj. Več kot tisoč metrov pod zemljo ni prostora za banalnosti življenja na površju. Tukaj je pomembno vsako prepenjanje na sidrišču, vsak korak in vsak nihaj težkih transportk pod nogami. Prostora za napake ni veliko, zaupaš pa lahko le jamarskim tovarišem okoli sebe. Popolna osredotočenost, ki jo danes ob informacijski poplavi težko dosežemo.

Že na začetku letošnjega leta smo se dogovorili, da pred glavno odpravo v Skalarjevo brezno, ki bo potekala med 10. in 20. avgustom, organiziramo manjšo pripravljalno akcijo. Sklenili smo, da bomo število članov akcije obdržali na minimumu, da se izognemo organizacijskim težavam in usklajevanjem, čeprav nam to nikakor ni uspelo. Še najmanj težav smo imeli z Yurijem, ki je že veliko prej kupil letalsko karto iz Švedske in je bilo jasno, da ga moramo pobrati na Brniku v sredo popoldne, ter dostaviti nazaj na letalo v torek popoldne. Torej bi v jamo odšli v četrtek, ostali v njej do nedelje, ponedeljek pa smo imeli v rezervi. Mitja je vmes nekako razumel, da gremo v jamo šele v petek ter ostanemo notri do torka in je moral zadnji trenutek spreminjati dopuste v službi. Potem se je spomnil, da mora v sredo popoldne opraviti še obveznost v njegovem kolesarskem klubu. Anžetovi so se ravno odpravljali na morje in je bilo zanj sila neugoden odhod v sredo popoldne. Jure je imel v četrtek dopoldne e-predavanje za upravljavca brezpilotnih letalnikov. Dramski trikotnik je z vsemi zapleti zagotovo presegel dramatičnost tistih v seriji Santa Barbara.

Člani tokratne akcije: Jure, Mitja, Anže, Yuri in Klemen.

Tako sva se v sredo popoldne iz Novega mesta odpeljala Jure in jaz ter v Ljubljani sproti pobrala še Yurija, ki ga je na letališču pričakal Tico (hvala Tico). Tako smo še dokaj zgodaj zvečer v mojem modrem terenskem vozilu brzeli proti Bovcu. Anže in Mitja pa bi se na pot odpravila šele okoli osme ure, v jajčku od Juretovega dekleta očeta. Ko smo z nezmanjšano hitrostjo (že v mraku) odbrzeli mimo mejnega prehoda v Ratečah, je Yuri skeptično vprašal, če gremo kar čez Italijo. »Seveda! Kje pa drugje?«, je dobil odgovor. Lahko je le skomignil in si mislil, da mi že vemo. Dokler se pred nami sredi ceste ni pojavil napis »CHIUSO«. Seveda so tunel pri Rabeljskem jezeru po enem letu še vedno obnavljali, zaradi česar je zaprt vsak dan med 19. in 6. uro. Fak! Moje jeze ni ublažila niti rahla privoščljivost, da očitno tudi Italijanski cestni delavci niso nič boljši od naših. Obrnil sem avto in odpeljal nazaj/naprej v Kranjsko Goro, kjer smo se ravno ujeli z Anžetom in Mitjem, čeprav sta iz Novega mesta odšla mnogo kasneje kot mi. Po sedmih urah na poti smo čez Vršiške ovinke s prižgano opozorilno lučko za gorivo prispeli v Bovec.

Naslednji dan nam ni bilo treba vstati zelo zgodaj, saj je moral biti Jure prisoten na predavanju. Priklopljen na mobilne podatke in s slušalkami na ušesih se je kot pravi predstavnik mlajše generacije sprehajal po Kaninu do dveh popoldne. Vmes sem poskrbel še za manjši zaplet, saj sem v avtomobilu pozabil plinske kartuše, zaradi česar sem na vmesni postaji izstopil iz kabinske žičnice ter presedlal na tisto za v dolino. Pri tem manevru pa pozabil telefon v tisti za v hrib. Nadaljnjih zadreg me je rešil Yuri, ki je napravo našel in mi jo kasneje predal. Na tem mestu se bi rad zahvalil Sončnemu Kaninu in žičničarjem, ki nam vedno prijazno pomagajo pri transportu opreme na Kanin (hvala Sončni Kanin).

Sončni Kanin in žičničarji so nam omogočili prevoz opreme s košaro za tovor.

Tipični primerek mlajšega rodu planincev.

Do tega trenutka je bila moja spokojnost že pošteno načeta, kar je bilo čutiti tudi pri ostalih tovariših. Vendar nam je končno uspelo spakirati vso opremo za v jamo ter se pripraviti na odhod. Otovorjeni vsak z dvema transportkama, se opravičujem – pravilneje prasicama, smo ob treh popoldne vstopili v jamo ter dosegli bivak Hotel California malo pred deseto uro zvečer. Tam smo ugotovili, da so šotoru v pol leta, od kar je bil postavljen, popokale skoraj vse palice. Poleg tega je vlaga prodrla v notranjost in poskrbela, da je Mitja porabil skoraj celo rolo toaletnega papirja za osušitev (samo upal sem, da se med nami ne razširi kakšno črevesno obolenje, ker bi se nam drugače še kolcalo po tisti rolici). Rešil nas je Milanov bivak (hvala Milan), v katerem so spali Yuri, Anže ter Jure, Mitja in jaz pa sva prenočevala pod improvizirano postavljeno zunanjo steno šotora. S sabo smo prinesli tudi pet kompletov novih spalne vreč in podlog, ki jih je za prihajajočo odpravo doniral Damijan Potrpin (hvala Damijan).

Transport vse opreme je bil precej naporen, še posebej čez meander Strela.

Dolenjski jamarji seveda ne moremo brez blata in tudi v Skalarjevem breznu smo ga našli precej.

Naslednje jutro (ob 10.30) smo se po zajtrku (pojedli smo za 18 deklariranih porcij sport muslija) razdelili v dve ekipi. Anže in Jure sta odšla opremljati nadaljevanje brezen v novih delih (po breznu Sreča na vrvici), kjer sta po slabih 40 metrih dosegla gladino ogromnega jezera. Zaradi njegove veličine smo si lahko v živo predstavljali, kako iz njega skoči orka iz znanega filma, zato smo jezero poimenovali Free Willy. Na eni strani jezera sta videla rov večjih dimenzij, na drugi pa je voda izginjala za vogalom v širokem prelomu. Do rova sta morala opremiti krajšo prečko, vendar se je ta dokaj strmo dvigal, po njem pa je pritekal dotok vode. Bolj obetavno se jima je zdelo nadaljevanje v prelomu, zato je Jure začel z nadelavo prečke v steni nad gladino vode. Po celodnevnem garanju sta poleg ključa, ki je potonil nekam globoko na dno, dokončno izgubila tudi energijo za nadaljnje raziskovanje in se zato počasi vrnila do bivaka. Tam ju je pričakal Mitja, ki od skrbi ni mogel zaspati in je kot pravi starš bedel vse do njunega prihoda. Člani druge ekipa smo se v bivak vrnili precej pred Anžetom in Juretom, saj smo se namenili do Dvorane vprašajev, kjer sem splezal cca. 8 m stopnjo do okna v steni. Zadaj se je odprl precej širok rov, vendar se je po slabih 100 m zaključil s sifonom. Ob bližnjem ogledu pa smo ugotovili, da to ni sifon, saj je bilo med gladino vode in stropom okoli 30 cm prostora, skozi katerega je pošteno vlekel prepih. Zagotovo bo tam zadaj še kaj, vendar bo treba priti opremljen s suho obleko. Na začetku rova je nato Mitja odkril prehod v krajšo stopnjo, od koder je Yuri nato prišel do aktivne vode, ki ponika na koncu Dvorane vprašajev. Še eno obetavno nadaljevanje.

Jure osvetljuje jezero ter prelom, ki se odpira v smeri proti jugu.

Nadelava prečke v steni nad gladino jezera.

V soboto smo se vsi odpravili proti Free Williju. Mitja in Yuri sta imela plan razširiti prehod v Ježkomoru ter dodatno zavarovati pristopa do dveh stopenj v nadaljevanju. Anže in Jure sta odšla raziskati in izmeriti rov, ki se proti severu vzpenja od jezer. Namerila sta dobrih 300 m razdalje in določila, da je gladina jezera na globini točno 1200 m. Jaz pa sem nadaljeval, kjer je Jure končal prejšnji dan ter po okoli 15 m prišel do konca vode ter se spustil na tla, kjer je v jezero pritekala nova voda. Tako sem ugotovil, da to ni zgolj jezero, temveč sifonsko jezero, ki požira tri dokaj močne pritoke vode. Vendar sem v nadaljevanju malo poplezal ter prišel do dokaj prostornega fosilnega rova. Sam sem se po njem sprehodil okoli 200 m daleč, vendar se nato obrnil, saj ni bilo z mano nikogar. S pomočjo kompasa na uri sem ocenil, da rov poteka proti jugu. To je smer, ki ji želimo slediti na poti v dolino.

Rov, ki se od jezera nadaljuje vsaj 200 m v smeri proti jugu.

V nedeljo smo spakirali vso opremo, ostrgali trasportke odvečnega blata ter pričeli s plezanjem iz jame. Vmes smo se ustavili še v bivaku BB, kjer smo si skuhali kosilo ter pogreli nekaj dodatne tekočine. V breznu Mlajši brat je pozimi Rok Stopar preopremil plezalno smer in doniral 200 m svoje vrvi, kar precej olajša plezanje (hvala Rok). Plezali smo dokaj tekoče in prvi so na površju pokukali že okoli 19. ure, zadnji pa kakšno uro kasneje. Ker se je že začelo nočiti, smo izkoristili udobje koče Petra Skalarja (hvala Jamarska zveza Slovenije). Rezultate tokratne akcije (dosežena globina - 1200 m, raziskanih več kot 600 m novih rovov) smo zalili z zalogami hmeljne tekočine, ki smo jo shranili v koči, našli pa smo tudi nekaj doniranega žganja. Veseli in polni na novo pridobljenega notranjega miru smo popadali v postelje

Tudi mi imamo radi Kanin in že komaj čakamo prihodnje snidenje.

Na koncu pa seveda ne moremo mimo zahvale Jamarskemu klubu Novo mesto, ki z opremo in finančnimi sredstvi omogoča raziskovanje te veličastne jame. V manj kot letu dni smo v jami namerili 2500 m novih rovov (hvala JKNM).

Na tokratni akciji smo sodelovali: Anže Tomšič, Jure Tičar, Mitja Remih, Yuri Shwartz in Klemen Mihalič (vsi JKNM).