Majhovka z jezerom

13.2.2022

Kam pripelje predajanje znanja? Minus 100. Metrov. V globino! Davor je namreč pripravil webinar o računalniškem pregledovanju lidar podatkov. Že naslednji teden sem pregledoval laserske meritve terena in zabeležil 25 zanimivih točk na dveh kvadratnih kilometrih.

Med sobotnim obiskovanjem točk na terenu sem mimogrede pregledal še večjo dolino, ki smo se jo ob gradnji kolesarske poti s Svetega Petra izogibali kot hudič križa - ker je globoka in kamnita. V steni sem opazil razpoko, stopil sem naprej in opazil brezno. Vrgel sem kamen ali dva, ki sta pač nekam padla in odšel sem dalje. Novo točko pa sem si seveda zabeležil, ker 10 m globine pa mogoče le bo.

Očiten lokalni prelom je vhod v jamo.

Nekaj dni kasneje sva jamarsko opremljena do razpoke prišla z Urošem, ki je na hitro izmeril globino 33 m. Vrgel je nekaj kamnov in poslušal. Me je pogledal: "Te tvoje 10 metrce so kar globoke. Poglej, 10 m štrika ponucava v štartu, na polički bo sidrišče, štrika imam pa 45 m. Ni variante, da raziščeva jamo. Greva samo pogledati ali se bo šlo naslednjič do dna?" Pa sva se dogovorila, da bo jama počakala.

Teden po odkritju razpoke smo se ob 10 uri dopoldne srečali v Soteski in krenili na Kočevski Rog. Mitja je prinesel vso potrebno opremo (smo mislili), z Dominikom pa sva prišla znanje opremljanja in merjenja jam šele nabirati. Mitja je začel z opremljanjem brezna in se podal v globino s 100 m štrika. Že na tretjemu pritrdišču je vpil "Majh, naroči Dominiku, naj še zadnji štrik prinese dol." Ko sva z Dominikom in štrikom prišla do Miča, smo viseli na pritrdišču nad jezercem, zadnji štrik pa je bingljal v zraku in se ni želel zmočiti. Laserski meter je kazal 52 m do gladine, štrik pa je dolg samo 30 m.

Razpoka obeta.

Prvi spust.

Nad jezerom s premalo vrvi v torbi.

Mislim, da smo bili ob 14. uri iz jame in se odpravili na južino. Mič je pa že takoj sprožil akcijo dostavljanja novega štrika. Meni sicer ni bilo čisto jasno, kaj hudiča bo danes z njim, ampak mogoče ima tudi že kakšnega jamarja v rokavu, ki bo šel z njim še enkrat dol. Še preden smo si pripravili žerjavko za klobase, je Zdravko že dodatna štrika pripeljal, a se zaradi že obljubljenih obveznosti ni mogel z nami spustiti v brezno. Meni pa je ob premlevanju hrane postajalo vse bolj jasno, da bom verjetno ponovno v jami in tokrat tudi pri jezeru.

Opremljevalec si je zaslužil dvojni obrok.

Ob 18. uri smo bili z dodatnima štrikoma spet v breznu. Še preden sva uspela dohiteti Miča, ki je opremljal zadnji del nad jezerom, je on že z manevrom, ki meni lomi možgane, sestopil na suh teren, čeprav se je štrik končal kakšen meter nad gladino. Točno na sredini jezera, velikega blibližno 10 x 5m. Bravo! Sicer so se pa čez celotno brezno kazale lepe sigaste tvorbe in kar nekaj netopirjev je viselo z vseh mogočih mest.

Ko sem kot zadnji stopil na tla dvorane, sem opazil prijetno zanimivost. Tu je bil prvi stik z blatom. Vseh 125 m globine je brezno zgolj vlažno, le dno je blatno in pomešano z mehko sigo. Dvorana je pa krasno zasigana in velika 25 x 10 m, poševni strop pa sega od 30 do 50 m nad jezerom. Enostavnega nadaljevanja nismo našli, smo pa opazili večje okno. A bo treba splezati kakšnih 10 m po steni, za kar se pa v tistem trenutku nismo odločili.

Dvorana z jezerom na končni globini 125 m.

Iz jame smo prišli malo pred 22. uro in se vsi prešvicani, a nasmejanih obrazov odpravili v dolino in pod kovt'r. Ker noči so še vedno dolge in zimsko hladne.