Jamarski tečaj 2021 - izkušnja, ki se ne pozabi

10.7.2021

V soboto, 26. junija 2021, sta nas Miha in Zdravko peljala v brezno Pihalnik nad Podturnom. Ta nam je takoj ob vstopu dal jasno vedeti, od kod mu ime. In čeprav je to malo težja jama, kot te, v katere smo hodili do sedaj, to nikomur od nas ni vzelo volje. Po oblačenju in preverjanju opreme smo se en za drugim spusili vanjo. Pravzaprav je bil to po mojem mnenju za nas tečajnike eden izmed najhitrejših spustov in izstopov.

Oznaka pove veliko.

Čisti in lepi.

Na dnu sva se z Luko odpravila proti drugemu izhodu. Do tja pa naju je ločilo plazenje skozi mini-mini labirint zagozdenih skal, če temu lahko tako rečem. Nakar se je odprlo v prostrano dvorano. Daleč spredaj se je že slišal smeh Nine in Robija. Očitno sta se ob iskanju vrvi, ki je vodila proti drugemu izhodu, zelo zabavala z blatnimi vragolijami. Nina je namreč bila boj z blatom, ki ji je za kratek čas ukradlo škorenj. Ob snidenju pa smo Robiju na čelado naredili Blatnega snežaka, ki mu ga je potem skoraj uspelo celega prinesti nazaj v vhodno brezno.

Blatni snežak iz Pihalnika

Adam, ki se je medtem spustil še nižje do kapelice, nas je ob naši vrnitvi že čakal. Nakar smo se vsi, še vedno polni energije, začeli dvigati iz jame. Tu nas je Miha ponovno poučil, naj si pred dvigom kolikor je mogoče očistimo blato s škornjev, saj med drugim oteži dviganje tistemu za tabo. Smo pa bili pridni in tistemu pred sabo pridržali vrv in mu s tem zelo olajšali dvig.

Glede na to da sem bil predzadnji (za mano je bil le še Miha, ki je jamo razopremljal), sem to kar dobro občutil. Točneje takrat, ko sem se s prasico med nogami lahko pomaknil pol metra gor višje, pa spodnja prižema ni več hotela prijeti in me je potem spustila tudi tistega pol metra nazaj ;-( Menda zato, ker je prepih strdil tanko plast blata na vrvi. Kako so drugi uspeli priti ven, ne vem. Vem pa, da so imeli tudi oni podobne težave. Sam sem si od tiste točke in do samega konca pomagal z rokami, nogami, glavo, hrbtom, ritjo ... in praktično priplezal ven s plezanjem po stenah in opiranjem ob le-te.

Na izhodu (tista dva metra sta bila sicer izredno lahka) me je pošteno prepihalo. Tu me je pozdravil in morda celo poslikal Zdravko, ostali pa so medtem že metali karte. S tem je bilo tečajniškega dneva za nekatere konec, nekateri pa smo ga zaključili na kopališču v Žužemberku, kjer je bilo tudi nekaj smešnih zgodbic ...