Nova odkritja v Pihalniku

14.4.2021

Raziskovanje Pihalnika sega v 60-ta leta prejšnjega stoletja, ko so jamo raziskovali prvi člani JKNM. Več o tem si lahko preberete v Borivojevem članku v Dolenjskem krasu 1. Kasneje je medklubska ekipa na enem izmed Dolenjskih jamarskih taborov raziskala nadaljevanje v podornem poševnem rovu. Prišli so v dvorano večjih dimenzij, od koder so nadaljevanje kvečjemu čutili v temnih kaminih, ki so jih opazovali v soju plamena karbidk. Jama je zbujala zanimanje jamarjev tudi zaradi možnosti povezave z zgornjim vhodom. Posledica te povezave naj bi bilo precej močno kroženje zraka, ki je značilno za to jamo in ji je zato tudi dalo ime. Verjetno je to spodbudilo prve raziskovalce in tako je Marko Pršina ob pomoči Ivana Lukšiča na eni izmed akcij prosto preplezal spodnji del kamina do police oziroma brezenca v njegovem osrednjem delu. Več v tistih pionirskih časih ni šlo - poguma je bilo dovolj, a sta manjkala znanje in oprema. Očitnega nadaljevanja pa od tam ni bilo videti. Povzetek teh raziskav je na kratko opisan v tem prispevku na spletni strani JKNM.

Vhod v Pihalnik se odpira v jašku na cesti med Podturnom in Bazo 20.

Na enem izmed klubskih torkovih sestankov je beseda ponovno nanesla na Pihalnik in njegov skoraj mitološki zgornji vhod. Zdravko je podražil, da morda prepih nastaja zaradi povezave s sistemom, ki vodi v samo osrčje masiva Kočevskega Roga. Zaigral je na prave strune in kmalu smo se Damijan, Petra, Mateja in Klemen odpravili plezati kamin v končni dvorani. Na prvi akciji smo splezali okoli 25 m visoko in dosegli fikse, ki jih je za sabo pustila ekipa z Mihom Rukšetom in Daretom Hribarjem na čelu. Ta je kamin raziskovala pred okroglo dvema desetletjema in z delom na neki točki očitno zaključila. Na naši novodobni akciji je Damijan na novo opremil spust v glavnem breznu, Mateja in Klemen pa sva nadaljevala plezanje v stransko, precej lepo zasigano dvoranico, ter v kamin, ki se odpira neposredno v stropu velike dvorane. Ta se na žalost po 15 metrih zapre.

Prvi del kamina je omogočal precej »prostega« plezanja.

Na tretji akciji smo se namenili preplezati smer do razpoke, ki se je odpirala ob strani stropa dvorane. Anže in Petra sta pričela s plezanjem, Klemen pa je izmeril do tedaj preplezane in raziskane dele. Anže je kmalu izginil v razpoki in obvestil, da se jama nadaljuje in da bo preveril nadaljevanje. Petra in Klemen sva v tem času preplezala še možna nadaljevanja v zasigani dvoranici ter se spustila v cca. 15 globoko brezno, za katerega smo predvidevali, da se poveže v kamin na začetnem delu dvorane. Povezave nismo ugotovili, saj se je brezno na dnu zaprlo. V tem času Anžeta še kar ni bilo nazaj, zaradi česar naju je že malo zaskrbelo, a hkrati zbujalo upe, da se je zadaj odprlo nekaj velikega. Končno sva ga zaslišala, ki je povedal, da se zadaj odpre velika dvorana. S Petro sva navdušeno odplezala po smeri, ki jo je Anže na novo opremil.

Ko sem plezal po smeri navzgor so se začele težave. Pred očmi se mi je začela prikazovati temno oranžna barva. Pomislil sem, kaj bi lahko bilo narobe z mano. Morda sem premalo pil in sem dehidriral. Kamorkoli pogledam, vse je oranžno. Osvetlim steno, oranžna. Pogledam noge, vse oranžno. Na sidrišču hočem prepeti prižemo, pa je sprva sploh ne najdem. Namesto značilne oblike vidim na vrvi samo brezoblično oranžno gmoto. Srce mi začne biti in težko kontroliram dihanje. Kaj se vendar dogaja. Poskusim premakniti to tujo spolzko stvar, ki bi naj bila moja prižema. Stisnem jo, kot da gre za življenje. Naenkrat izgubi svojo strukturo! Med prsti se izmuzne kot blato. Občutek imam, kot da bi bil ujet v Dalijevi sliki. Nato jo zatipam. Pod blatom se prikaže ročna prižema. Nadaljujem s strganjem oranžnega blata iz mene in kmalu najdem tudi prsno prižemo, pa zavoro, pantin nekje na škornju … Občutek imam, da se mi je iz srca odvalil kamen, ker še nisem povsem izgubil razum. Pa ni bil kamen, samo kepa blata, ki se je odluščila od škornja.

Prehod v dvorano na vrhu Blatnega pota.

Nadaljevanje za oknom v kaminu se strmo vzpenja in je polno najžlahtnejšega blata, ki komaj čaka, da se prilepi na nič hudega slutečega jamarja. Zaradi te značilnosti smo ta odsek poimenovali »Blatni pot«. Na vrhu se je potrebno še stlačiti skozi kratko ožino in kar naenkrat se pred tabo pokaže črnina.

Nova dvorana je dimenzije 20 m x 30 m in ima višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko 30 m.

Na sredini stropa se odpira kamin, ki buri našo domišljijo.

Dvorana širine 20 metrov se proti jugozahodu poševno spušča in se po 30 metrih zaključi med podornimi bloki, med katerimi je videti tudi kakšno nadaljevanje. Zaradi velike količine blata na naših telesih so bile noge težke kot da bi pretekli maraton, zato prepustimo raziskovanje prehodov za naslednjič. Višinska razlika med najnižjim delom dvorane in stropom je 30 metrov. Točno na sredini stropa smo opazili kamin, iz katerega je v času našega obiska tekla voda. Doma sem primerjal načrt jame z reliefom površja in ocenil, da je višinska razlika med potencialnim vhodom na površju in tem kaminom cca. 30 metrov. Po novih odkritjih v Pihalniku smo cilju povezavi z zgornjim vhodom malo bližje. Morda pa se nam kmalu nasmehne sreča in najdemo nov vhod v sistem Pihalnika.