Brezno Beli in Vrbovška podcestnica

5.2.2020

Zgodba o breznu Beli se je začela pred dobrim tremi tedni. Tonijev prijatelj, Tomaž Lavrih – Beli je odpeljal Tonija do vhoda tedaj neznanega brezna nedaleč od počitniškega naselja v Vrbovcu. Kdor pozna Tonija, ta ve, da mu žilica ni dala miru in kmalu je iz njega prisopihal s kapitalnimi rogovi. Ves presrečen je pošiljal slike direktorju (beri Zdravcu), Tomu, pa še komu in jih (nas) klical, da je v jami nadaljevanje in da kamen pada najmanj 30 metrov, ampak je ozko. In kdor še bolj pozna Tonija, ta tudi ve, da se bo lotil širjenja in to se je tudi zgodilo. Na »srečo« pa je bila ožina bolj zahtevna, kot je sprva kazalo.

Toni in Tomaž s kapitalnimi rogovi.

Dne 26.1.2020 je bila sklicana akcija z namenom nadaljevanja širjenja ožine. Udeležbo sta poleg Tonija potrdila še Zdravko in Borivoj, sam sem se opravičil. Zagodel jo je dež, Toni je akcijo odpovedal. V popoldanskem času mu pošljem sporočilo, če nad kočevskim že sije sonce. Odgovor: »Tome, jst grem v jamo, me bodo prijatli čuval«. In kdor pozna mene, ve … Domenila sva se, da me počaka in da greva skupaj in tako se je zgodilo. Tako sva na akciji prebila ožino pod podorom, vendar sva se zaradi nevarnosti, katero je nakazoval podor in neustrezne opreme odločila, da se na tej točki ustaviva in prehod v nove dele prestavimo za en teden. Ocena, kamen pada med 30 in 40 metrov.

Andrej na vhodu v brezno Beli. Foto: Jože Tomšič – Tom.

Tako smo se to nedeljo, 2.2.2020 ponovno zbrali pred vhodom v Beli. Akciji se pridružita še Andrej in Boro. Na samo delovišče smo se odpravili prvi trije zapisani, Borivoj pa se je odpravil raziskovati nov objekt (zapis v nadaljevanju).

Toni na prehodu. Foto: Jože Tomšič – Tom.

Tako smo na akciji naredili varen prehod v podoru nad ožino, ki smo jo razširili na prejšnji akciji. Ker podora nismo mogli v celoti sanirati in je bila nevarnost pri večjemu številu prehodov še prisotna, smo se odločili, da spust v nove dele opravi samo Andrej. V kolikor bi naleteli na nadaljevanje, bi podor zavarovali z železno konstrukcijo. Po ožini sledi lepo sprano brezno globine 30 metrov, brezno se nadaljuje v rahli poševnini, sledi 5 metrsko brezno, ki se zapre s sigo. Na nadaljevanje Andrej ni naletel, prepih ni bil zaznan, brezno smo razopremili. Izmerjena globina 40 metrov. Gre za stopenjsko brezno, nastalo v poki v smeri 331°. Mešani občutki, pa vendar, ena jama več.

Skupinska pred vhodom v Beli. Foto: Tomaž Lavrih – Beli.

Nedaleč stran je Borivoj raziskoval nov objekt, ki ga je prisrčno poimenoval Vrbovška podcestnica. Sledi zapis Borivoja: Domačin Beli pokaže novo brezno, ki se odpira nad zadnjo hišo v naselju Vrbovec in je le 6 m pod cesto. Vhod je velik 2 x 2 m. Z vrha je disto pokazal, da je dno v globini 16 m. A se je že z vrha videlo, da so na dnu smeti. Spustil sem se na "dno" ter ugotovil, da sem stopil na velikanski kup smeti in odpadkov. Brezno se je razširilo na 7 m. Po strmem "podoru" iz smeti se proti zahodu spustimo dobrih 10 m, kjer se brezno konča v globini 24 m. Pregledal sem še 12 m dolg stranski rov. Brezno je tudi zasigano. Med smetmi, ki jih je za vsaj 30 m3, so štedilniki, sodi, gradbena stolarija, kad, steklena volna, avtodeli, celo karoserija Jugota, plastika, pločevinke, železo, vrečke polne in prazne … Smeti so stare, kaže da v brezno ne odmetavajo več.

Yugo. Foto: Borivoj Ladišić.

In seveda, kdor najbolje pozna Tonija in njegove prijatelje, ta ve, da lačen se pa ne gre iz Kočevskega. So napekli, kot da je dolenjski jamarki tabor in da tri dni nismo nič jedli. Prijazen klepet ob dobrem vzdušju in lepem vremenu je zašepetal "kmalu spet".