Čaganka - širjenje spodnjih delov

15.1.2020

V skladu z načrti operacije Čaganka -500 naj bi vsak mesec v 2020 organizirali vsaj eno delovno akcijo na trenutnem dnu. Ki je že zelo globoko in je zelo komplicirano za priti tja. A Žekarja to seveda ni motilo, naju je že konec decembra prijavil za večdnevno januarsko turo.

Vreme nama je bilo naklonjeno, mraz in pomanjkanje padavin sta pomenila, da bo jama suha. V podzemlje sva se odpravila v torek dopoldne, obtežena ko bosanska konjiča vsak z dvema torbama! S sabo sva namreč imela baterijski vrtalnik in štiri akumulatorje, vrv, plinsko kartušo, opremljevalno torbo z inox vponkami (ki so še težje od baterij), kladivo in kar je še kovačije, spalko, vox, osebne stvari za 4 dni v podzemlju, nekaj hrane … Prav zastokal sem, ko sem se spustil v prvo brezno!

Žekar, po stažu še mlad jamar, je ko mlad maček, ko gre prvič vasovat, predlagal, da bi kar vse, kar je za postoriti v jami, postorila, na koncu sva prišla do konsenza, da če le najbolj ozke vertikale tam proti dnu razširiva, bova ogromno naredila za bodoče obiske. Še vsakdo, ki je kdaj prišel pomagat in ni bil iz našega jamarskega kluba, nam je, ko je prišel ven, na srce toplo položil, naj se imamo radi in naj za božjo voljo malo bolj razširimo …

Dol je šlo počasi, vsaj trikrat več časa kot ponavadi sva potrebovala, da sva v bivaku na 250 m kofe spila, ko sva se zapodila v nove dele Čaganke, ozke in vijugave, se je pa še bolj ustavilo. Večinoma so prehodi res preozki, a je to razumljivo, saj smo prav v vsako razširitev vložili ogromno časa, dela in energije in posledično razširili točno toliko, da je prehodno za telo. Z nekaj muke, seveda! In če bi govorili le o enem ozkem prehodu ali dveh, to sploh ne bi bila težava, a v Čaganki si takšni prehodi sledijo eden za drugim in pobirajo energijo …

Že pri prvem malce bolj ozkem prehodu v novih delih, kjer se na poti proti ven vedno zataknem, na globini kakšnih 280 m, sem prijatelju omenil, da bi že tam lahko malo razširila. A se je razburil, da to je široko za traktor in sem obmolknil, le opomnil sem se, da ga moram nazaj grede spomniti, kaj je rekel …

V jamo se gre ob lepem sončnem dnevu.

Na globini skoraj pol kilometra prija topla hrana.

A tista, ki smo jo tam pustili pred pol leta, se je pokvarila.

Prav tako konzervirana.

Do prve resne vertikalne ožine, ki nam pije kri, nekje na globini kakšnih 340 m, sva prišla šele okoli osmih zvečer. Težke in okorne transportne vreče so se namreč res tako zatikale, da sva prav po polžje napredovala! Tam sva preopremila in pritrdišče malo dvignila pa vhod v vertikalo malo potolkla ter se spustila v naslednje brezno, kjer sva si vzela pa že malo več časa za širjenje. A se je prijatelj kmalu začel razburjati, da zdaj bo pa dovolj, da bo preveč široko in da bodo mase navalile! Sem opazoval tisto vertikalno luknjo, v katero je izginjala vrv in je še mene dilema, da morda pa res pretiravam in sva pospravila robo ter se še bolj v globino spravila, a takoj ko sem rit zatlačil v luknjo, sem spoznal, da je kljub širjenju še vedno ozko, da kar grize.

Na 380 metrov globine sva se pa dela resno lotila in širila, ko da sva plačana, vrtalnik je brnel, kladivo je pelo (edini dolg sveder je pa že pri tretji luknji počil!), ko sta se okoli enih zjutraj želodca oglasila, je bila vertikalna cev že prav široka. Žekar je predlagal, da zaključiva. Iz dveh razlogov – lakota in res sva preveč razširila. Sem opazoval tisto luknjo, preden sem se vanjo spravil, res sva jo krepko razširila, vsaj za dvakrat sva premer povečala in je še mene dvom, da sva pretiravala, da kaj bodo pa naši jamarji rekli, kaj sva s Čaganko, znano po ožinah, naredila, ko sem se noter zarinil, je bilo pa še tako ozko, da sploh ročice za zavoro nisem mogel stisniti! In mi ni bilo jasno, kako sem se prej guzil dol, če se še zdaj, ko sva res krepko razširila, skoraj nisem mogel normalno spustiti!

Vso robo, torej vrtalnik, baterije in kovačijo pa vrv sva pustila tam, v bivak v Kalahariju na 450 m globine sva se odpravila le z osebno opremo. Je šlo kar hitro, sva bila lahka, tja sva prišla okoli dveh zjutraj. Povsem izmučena, saj so bile najhujše vertikalne ožine še pod najinim deloviščem!

Čaganka je v spodnjih delih ozka.

Zelo ozka.

Zato jo širimo.

Tako sva bila utrujena, da se nama s kuhanjem kaj dosti ni ljubilo dati opravka, sva le vodo zavrela in vanjo stresla eno gobovo juho, eno česnovo in eno, za katero nisva vedela, kaj je, ker je bilo na vrečki preveč plesni, da bi se dalo prebrati. Rok trajanja naju seveda ni zanimal!

Na hitro sva pojedla in se spravila v bivak in v spalki. Menda še pred tretjo zjutraj, spala pa do desetih dopoldne! Pa v jami itak ni pomembno, ne zbudi te sonce ali svetloba, zbudi te želodec. No, Žekarja je želodec, mene pa vonj po sveže skuhani kavi …

Pa obilni zajtrk sva si privoščila. No, nameravala sva si ga. Že na poti dol sva si meni izbirala, zmagali so makaroni z različnimi omakami, od katerih pa potem ni bilo nič. Obe tovarniško zaprti vrečki sta očitno puščali in so bili surovi makaroni takšnih barv, da si jih nisva upala pojesti. Vse konzerve z omakami so pa spustile in posledično skoraj skodile, toliko plesni je zraslo iz njih!

Na srečo sva v bidonu našla tri vrečke makaronflajša, ki se ga samo prevre (in ki je itak tako pisan, da ne vidiš, če je plesniv) in sva tisto pojedla, potem pa še kavica in na tlako.

Na delovišče kakšnih sto metrov višje sva prišla šele okoli šestih popoldne. In spet garala skoraj do dveh zjutraj in čeprav sva dve vertikali dobro razširila, dol spet ni šlo zlahka. Za kuhalnik sva sedla ob treh zjutraj! Pogrela makarone, ki so ostali od zajtrka, pa vodo, gobovo juho, olive in tuno sva dodala in je bilo dobro za prste polizat! Ki jih pa nisva, ker so bili preveč blatni …

V Kalahariju imamo udoben bivak.

In telefonsko zvezo z zunanjim bivakom.

Pot proti površju je naporna.

Ob devetih zjutraj naju je prek jamskega telefona poklicala Ana. Ker smo bili tako dogovorjeni. Da bi midva šla gor, ona pa dol in bi se na sredini v bivaku na 250 dobili na kavi. Pa me je že prst bolel, ko sem na gumb jamskega telefona pritiskal, zato sem ji kar priznal, da so se načrti spremenili, da se ne bomo srečali na sredini in da midva pred deseto zvečer ne bova ven pokukala! Pa se Ana kaj dosti ni sekirala, le toliko je povedala, da gre pač sama v jamo malo pokondicirat in da če se ji bo ljubilo, bo ostala, da nama v bivaku zakuri in kaj skuha.

Midva sva potem pokofetkala in vse pospravila, za zajtrk in dolgo pot ven, ko človek potrebuje energijo, veliko energije, pa pojedla vsak pol koščka kruha in nek mesni narezek, ki ni bil videti zelo pokvarjen in ki je še najmanj presegel datum uporabnosti. Nato je pa spet Ana poklicala, da je pokondicirala in ker sva jo že imela na jamskem telefonu, sem jo prosil, če Anžija pokliče po telefonu in telefon ob vox prisloni ter na gumb pritiska. In ga je. Je kar tak hecen občutek, ko si skoraj pol kilometra pod zemljo, pa se pogovarjaš s človekom, ki sedi na sončku. Sem seveda še s predrago ženo govoril, ki si, ker ni jamarka, sploh ne more predstavljati, kakšna razdalja je bila med nama, ker sem imel pa že zalet, sem Ano prosil, naj pa še predsednika Jamarske zveze Slovenije pokliče, Igorja, da se mu malo pohvalim. Predsednik novomeškega jamarskega kluba se ni oglasil, je bil na sestanku, povratnih klicev pa med umiranjem proti površju nisva sprejemala …

Že četrtič v par dneh sva se odpravila čez vse najbolj zafrknjene vertikalne ožine in do tam, kjer sva pustila vrtalnik in vse ostalo, nama je kar šlo. Čeprav sva na poti navzgor ugotavljala, da sploh nisva toliko razširila, kakor sva se bala dan prej …

Ko sva se obtežila še z dodatno robo, je pa še bolj zabremzalo. Transportke se v ožinah zatikajo, ko jih rineš pred sabo ali vlečeš za sabo, včasih ležiš v kakšnem rovu zlomljen pod tako čudnim kotom, da je ne moreš niti dvigniti … Pa še malo sva vrtala gor grede, ker je bilo še nekaj energije v vrtalniku in malo preopremljala, a ko sva se končno skoraj v »stare« dele Čaganke prebila in sem prijatelja opazoval, kako se je rinil skozi tisto stopnjo, za katero je dol grede rekel, da greš lahko s traktorjem čez in sem ga na to opozoril, skoraj ni verjel. Da to sem mu nekaj drugega kazal, da tisto ni bilo tako ozko …

V bivaku na 250 sva kavo spila, to je skoraj mus, gor pa potem ni šlo ko ponavadi. Zadnjič enkrat sva od tam ven špricnila v dobri uri, tokrat sva potrebovala skoraj tri! V tretjem breznu sem kar malo na štriku obvisel in se smilil sam sebi, dokler se nisem spomnil, da imam v žepu še en snikers. Ki sem ga z užitkom pojedel, a počasi, ker sem vedel, da ko bom pogoltnil, bom spet moral plezati …

Veselje po treh dneh podzemlja.

V Čaganki smo na 400 m fotografirali peterookca, pajka, ki sicer nima oči, ima pa pet pikic na hrbtu.

Zunaj je svetila polna luna, v zakurjenem bivaku naju je čakala Ana z večerjo. Vse me je bolelo, a kar naenkrat je bilo življenje spet lepo. Radler, kava, topla hrana, toplo, čisto okolje … Ko sem se preoblačil v čisto obleko, sem na notranjih straneh beder opazil vijoličaste modrice od pasu. Tako to je, če nosiš preveč. A kaj bi to, saj modrice izginejo, kakšna krasta se mimogrede zaceli. Zdaj bo vsaj malce manj naporno priti do delovišča na trenutnem dnu!