Čaganka – Prvonovembrski tabor 2019
5.11.2019
Letos se je tako poklopilo, da sta bila četrtek in petek praznična, tridnevnega prvonovembrskega tabora pri Čaganki pa se je udeležilo 25 jamarjev!
V četrtek zgodaj dopoldne, ko smo se začeli zbirati, je seveda deževalo! Napeli smo cerado pred bivakom in nad kuriščem (ker golaž se dolgo cmari), potem sem pa moral iz toplega bivaka skoraj nagnati najprej Remiha in Anžija, da sta se odpravila proti dnu Čaganke, kjer sta nameravala preživeti dva dni in v Kalahariju kopati nadaljevanje, malo kasneje pa še Tičarja, Žekija, Daliborja in Boškota, ki so se odpravili v Južni rov, kjer se je Tičar namenil v različnih dvoranah pobirati vzorce zemlje, da bo napravil nekakšno raziskavo. Saj vsega nisem razumel, me je vmes, ko je razlagal, da bodo poskusili ugotoviti, kdaj so tisti vzorci zemlje nazadnje videli svetlobo ter s kakšnimi raziskavami se to ugotovi, začela peči glava, ampak ko bo to enkrat narejeno, bomo menda vedeli, koliko stara je Čaganka.
Prva na dno na tlako v Kalahari.
Ekipa za nabiranje zemlje v Južnem rovu.
Vmes so prišli še člani JK Krka, ki so imeli sicer svojo akcijo, a bi morali do jame po dežju predolgo hoditi in so se raje kar k nam pripeljali. Štirje so se v Čaganko odpravili malo mišice pretegnit, ostali so pa meni pomagali lupiti in rezati čebulo za golaž. Kar 5 kg smo jo morali narezati, saj smo imeli prav toliko kilogramov govedine. Golaž se je kuhal, so mu pomagali Jasna, Tjaša in Ana, ljudje so prihajali, urejali in pripravljali smo tabor, še prehitro se je znočilo.
Krkaši kondicirat, nekam pod 70 metrco.
Ponoči so začeli počasi iz jame prihajati, ravno ko je bil golaž kuhan, polnih želodcev smo potem sedeli pri ognju kar pozno v noč kljub dežju.
Dalibor pravi, da je Čaganka naporna.
Golaž je bil za prste polizat.
Toliko jamark že dolgo ni bilo na taboru.
Okoli dveh zjutraj sta se iz bivaka skoraj pol kilometra pod površjem javila Anži in Remih, da sta končala s tlako, da samo še nekaj pojesta, potem se pa spravita v spalke. Površinski jamarji smo se nato pa tudi počasi odpravili v postelje …
V petek se je ekipa še povečala, so malo pred deveto prišli Uroš, Kaco, Črt in Manca, da se lotimo Jame pri vlaki, ki je vsako leto edina tam okoli prepihana, a se dela seveda nismo takoj prijeli. Najprej smo zajtrkovali, kakopak. Jajca s hrenovkami, sirom in polento.
Žekija in Tičarja smo kot zamenjavo Anžiju in Remihu poslali proti dnu, ostali smo se pa v Jamo ob vlaki zapodili in garali, ko da smo plačani. Pomagali smo si z električnim vitlom, kakšnih 30 polnih sodov smo dvignili, preden smo se na kosilo odpravili. Ja, uganili ste, za kosilo smo jedli makaronflajš. Smo v golaž le malo vode dolili, par juh iz vrečke, par kilogramov makaronov in polento in je bilo okusno za prste polizat. Potem smo se nekateri spet na tlako podali, večina jih je pa ob ognju obsedela, so Klemi, Tico in Grdin prišli nejamarski program vodit.
Jamo ob vlaki smo poglabljali z vitlom.
Bolj lene smo z vitlom tudi spuščali.
Po dva sta garala in lomila kamenje.
Ob šestih popoldne sta vsa blatna mimo nas iz Čaganke prišla Remih in Anži, nas, ki smo delali ob vlaki, je pa šele okoli devetih zvečer lakota k bivaku odnesla. Na vratovino in klobase nad žerjavico, za kar je skrbel Grdin. Potem pa žurka, da ni za povedat, ko da je bil Dan republike, ne pa Dan spomina na mrtve!
Okoli dveh zjutraj sta se po jamskem telefonu javila Tičar in Žeki, da sta zaključila z delom, da se odpravljata v spalki, mi zunaj smo pa kakopak še malo potegnili.
Za zajtrk smo imeli palačinke, ki jih je spekla Ana. Potem so nekateri pospravljali in pomivali posodo, nekateri so se počasi domov odpravljali, nekaj se nas je pa še enkrat v Jamo ob vlaki zapodilo in smo garali skoraj do noči. Itak smo morali počakati na par, ki se je mučil priti na površje.
Kaj kamenje, gromozanske skale!
Palačinke pri bivaku niso več redkost.
Okoli sedmih zvečer sta prisvinjala, smo jima spekli klobase, pivo odprli, potem smo se pa domov odpeljali. Tridnevni tabor Čaganka se je končal. Uspešno! Bo šlo povsod naprej, le še delati bo treba. Kar pa znamo. Ko 25 ljudi skupaj stopi, ne more biti slabo!
Tjaša je bila pridna tudi na površju.
Jamo ob vlaki smo poglobili skoraj na 10 metrov, kar se morda ne sliši veliko, a je kar prostorna in je bilo ogromno dela, v Kalahariju pa so garači perspektiven rov podaljšali za kakšnih 5 metrov. Spet, morda se ne sliši veliko, a so morali najprej skoraj pol kilometra v globino, da so sploh do delovišča prišli, tam pa v ozki špranji kopati, da so jo naredili prehodno za človeka. Prepih je, torej bo šlo!
Čaganka še vedno umaže!
Damijan Šinigoj, Anže Tomšič, Tomaž Žekar, Jure Tičar, Jasna Šinigoj, Tjaša Božič, Ana Heij, Julian Heij, Mitja Remih, Črt Bučar, Uroš Mervič, Klemen Mihalič, Tomaž Grdin, Davorin Kacin, Matija Gašperšič, Manca Della Schiava, Jani Perovšek, Maja Lokar, Robi Marn, Dalibor Debartoli, Boško Mihelič, Irena Hren, Žan Jakob Stariha, Poldi Bregar, Tone Krka.
Damijan Šinigoj