Kanin 2019

12.8.2019

Kanin, 3. – 6. avgust 2019

Zgodaj vstajanje, nahrbtniki v avto in v Novo mesto, na parkirišču pred klubom je čakal Davor in prihajal Zdravko. Ob 5:30 uri odhod, cilj Bovec, vožnja po avtocesti in lokalnih cestah čez Kranjsko goro, Rateče v Italijo mimo Trbiža na Predel, Strmec, Log pod Mangartom in ob 7:45 uri pri Mercatorju v Bovcu. Na lokaciji so bili že jamarji iz ljubljanskega kluba in naši člani Mitja, Klemen, Anže in Maxinne. Prišli so dan prej in prespali v prostorih JRS – skupaj s člani drugih društev so predremali pestro noč. Dnevna napoved vremena je obetala nevihte, treba se je bilo odpraviti na žičnico, da sebe in opremo spravimo na Kanin. Dobili smo brezplačne vozovnice in se odpeljali proti D postaji. Vreme je bilo sončno s posameznimi oblaki, ki so se zadrževali ob vrhovih.

Nahrbtniki so pripeti, gremo gor, da bomo šli lahko dol.

Do koče Petra Skalarja.

Na D postaji pregledali vso opremo, se pripravili in odšli proti Koči Petra Skalarja. Težki nahrbtniki in noge, nevajene skalnega terena, počasi in zanesljivo prišli do koče. Klemen je imel ključe in sledil je kratek pregled, treba je bilo priključiti vodo, ki se je nabrala v nekaj dneh v plastičnih rezervoarjih. Da ne bi bilo prelahko, je ta priklop terjal veliko moči in iznajdljivosti, delo smo opravili skupaj Klemen, Cladio in jaz. Ostali so odšli na divjo stezo in doseči bivak pod skalco, malo so tudi zašli, to je omogočilo, da sva jih s Klemnom dohitela in skupaj smo prišli v bivak. Hrana, ki je bila pripeljana s helikopterjem je že doživela pokušanje, ki so ga opravili svizci, stalni prebivalci v našem bivaku. Lotili so se testenin, čaja in na koncu so si postregli s pivom. Kako se je končal sviščev žur ne vem, je bilo popitih nekaj piksen piva, odprtih nekaj vrečk testenin in privoščili so si čaj iz doline. Na zdravje svizcem, vzeli so si delček davka za naše bivanje v njihovem domu.

Po žuru, ki so ga priredili svizci

Vzdušje v Bivaku, zunaj dežuje.

Po pregledu se je napela ponjava, da nas je ščitila pred dežjem, soncem in vetrom, izbrali smo si prostore, na katerih smo položili spalke in nahrbtnike z opremo. Na srečo je pričelo deževati, ko smo vse naredili za naše bivanje v spodmolu, ki nam je bil naslednje dni dom. Sprva rahlo, vse močneje je deževalo, pomešano s sodro, ponjava je zadržala vodo in veter. Ker nam ni bilo dopuščeno, da bi lahko še kaj postorili, so eni strmeli v Veliki dol in poslušali zavijanje vetra in šumenje dežja. Sam sem razgrnil spalko, se spravil vanjo in med šumenjem, ki me je sprostilo, zadremal. Lepšega in prijetnejšega dremanja že dolgo nisem imel, po kakšni uri je prenehalo deževati. Ugotovili smo, da se je voda nabrala v napeti ponjavi, Voda, ki se je ujela, smo prelili v posode, kasneje uporabili za kuhanje in umivanje. Prenehalo je deževati in prišel je čas, da se opravi prva akcija v jami Podgurka. Anže in Mitja sta pričela spust, ki se je hitro končal, po nekaj metrih je nadaljevanje preprečil snežni čep. Mitja se je vrnil, Anže je vztrajal in ga prekopal, žal je bil popolnoma premočen in tako sta zaključila akcijo. Med tem časom sta se pridružila Črt in Uroš, ki sta prišla z zadnjo žičnico iz B postaje. Imela sta srečo in se izognila nevihtam. Prinesla sta hrano, ki smo jo pričakovali, čevapčiči, hrenovke. Uroš je pripravil žar na oglju in kmalu je bilo vse nared. Ob dobri hrani, pivu in čaju smo priredili še jamarski žur, zbrani ob žarečem oglju smo hvalili Uroša in Zdravka. Noč je že prekrila gore, postajalo je vse hladneje in počasi smo se umikali v spalke in zaslužen sen. V bivaku je bilo slišati kapljanje vode iz stene in izmenično smrčanje. Naslednji dan se je pričel s prvimi sončnimi žarki, ki so posijali v bivak in nas spravili pokonci. Umivanje, WC, priprava zajtrka, opreme za v jamo in terenske akcije, kratka navodila in pozdravi, že smo se razgubili po Kaninskih podih in podzemlju.

Zdravko locira novo jamo.

Mladi kozorog lahkotno premaguje ostre skale.

Tanja in Mateja sta pričeli vzpon in vračanje v dolino, službene obveznosti niso dopuščale, da bi ostale še naprej na Kaninu. Po opravljeni terenski akciji sta nas zapustila še Črt in Uroš, zaradi hitenja, da ne zamudita ponedeljka, se nista odzvala na povabilo jamark iz zveznega tabora, da se ustavita na pivu. Takšen odziv je rahlo razočaral očka Zdravka, ko je za to izvedel. Seveda je ta zdrs popravil in spil pivo v svojem in sinovem imenu, tako sva delno popravila vtis pri jamarkah v zveznem taboru. Z Zdravkom sva poiskala in našla NM 43, sem ga opremil, dokler sem imel opremo, v nadaljevanje novega brezna nisem vstopil, je bilo za Zdravka pretesno in je potrebno rahlo širjenje. Brezno sva razopremila in se odpravila proti Bivaku, med potjo našla in pogledala nekaj vhodov, ki obetajo jamo, ki bi jo lahko registrirali. Zanimiva je bila jama, na vhodnem delu sneg, v nadaljevanju led, na prehodu v brezno močan piš vetra, ki prihaja iz zaledenelega brezna. Po vzeti lokaciji sva nadaljevala pot in srečala kozoroga, ki se nama je za nekaj minut razkazoval v vsej svoji divji lepoti, ko se je oddaljeval, sva mu zavidala njegovo lahkotno gibanje po ostrih skalah. Ob 18. uri sva že prišla v bivak, čakala naju je pripravljena hrana in prazen prostor. Ker nisva vedela, kje so, sva čakala, da se kdo vrne v bivak. Kmalu so prišli Klemen, Mitja, Maxinne in gostja Nina, ki se je na povabilo prijazno odzvala in se nekaj časa družila z nami. Dopoldan sta Klemen in Mitja delala v meandru na 190 m, popoldan sta z delom nadaljevala Anže in Davor. Hitro čas beži, v ponedeljek dopoldan sta odšla v jamo Klemen in Anže, Davor in jaz sva odšla do vhoda v Azalejo in pogledala okolico, da poiščeva prostor za začasno bivanje v primeru nadaljevanja raziskav. Ko sva se vrnila, sva z Zdravkom pripravila opremo in ob 14. uri odšla k jami.

Davor ob vhodu v Azalejo.

Anže, Klemen in Maxinne na vhodu v Podgurko.

Ravno ob prihodu sta iz jame priplezala Klemen in Anže, dala navodila, kako in kje nadaljujeva. Kratek pozdrav in že sva drsela po štrikih v globino. Prvih 40 m, ko Zdravko ugotovi, da nima ročne prižeme. Vrnem se na začetek vertikale, tam se je v snegu hladila prižema, pridem nazaj in nadaljujeva proti znanemu dnu jame. V nekaj urah zmanjka energije v akumulatorju in pade pri nama, vzameva si čas za malico. Potem pričneva z vračanjem po meandru, ki ga je širila ekipa v letu 1997, takrat sem tudi jaz sodeloval in je bil razširjen po mojih merah. Zdravko je imel rahle težave, kar je bilo slišati kot godrnjanje medveda, ki ga zmotiš sredi spanja. Da sem se malo opravičil, sem mu pomagal skozi malo tesnejše dele meandra. Malo pred 22. uro sva bila oba zunaj, na vhodu naju je čakal Davor, ki je nemudoma po najinem prihodu obvestil ekipo, ki je zapustila Kanin, da je vse OK. Prijetno utrujena in dobre volje, ker sva zadovoljivo naredila delo v jami, napadla večerjo, ki naju je čakala v bivaku. Noč ima svojo moč in kmalu smo vsi omagali v trden spanec, zbudilo nas je jutranje sonce, ki je napovedovalo lep dan. Po jutranji proceduri vstajanja, hranjenja in umivanja smo pričeli s pospravljanjem. Veliko je bilo za pospraviti, morali smo pobrati svoje stvari, zložiti v nahrbtnike, ki so nam kasneje oteževali vzpon do koče in D postaje. Pri koči smo se ponovno srečali s Klemnom in ekipo, ki je ostala na Kaninu in je nadaljevala raziskovanje v Skalarjevem breznu.

Zdravko v rožicah.

Osvežitev, ki prebudi in poživi duha in telo.

Štirje dnevi na Kaninu so bili lepi in prijetni. Na koncu smo se osvežili in si pognali kri po žilah, ko smo skočili v tolmun pod slapom Virje. Na A postaji smo se srečali s kolegi iz žičnice, si izmenjali nekaj besed, pozdravili in se odpeljali proti domu.

Na taboru sodelovali: Tanja in Mihael Rukše, Mateja Luzar, Maxinne Hodnik, Anže Tomšič, Klemen Mihalič, Zdravko in Črt Bučar, Uroš Mervič, Davor Kacin, Mitja Remih.

Zapisal in fotografiral: Mihael Rukše