Čaganka - prvomajsko snidenje

11.5.2019

Tradicionalen prvomajski tabor pri in v Čaganki je bil. Zaradi napovedi slabega vremena smo želje malce oklestili, z glavo skozi zid se žal ne da. Kamin bo moral počakati na bolj suho vreme, prav tako Južni rov. Prav tako sifon na dnu. Ostal pa nam je Kalahari, skoraj pol kilometra pod zemeljskim površjem in tja smo napotili dve ekipi.

Ana, Jasna in jaz smo v bivak prišli že dan prej, da pripravimo tabor. Spali smo bolj slabo, sem preveč naložil v peč in je bilo vroče, da se ni dalo dihat!

Zjutraj sta prišla Klemi in Remih in kar hitro izginila v Čaganko, na dvodnevno tlako v Kalahari. Skoraj pol kilometra globoko!

Tabor smo že tolikokrat postavili, da je šlo tokrat kot po maslu.

Klemen in Mitja sta za dva dni odšla na dno, v Kalahari.

Glavne dobrote je pripravljala Jasna.

Potem je pa prišla težka mehanizacija – Črt, Uroš in Zdravko. Da bomo odprli jamo pri vlaki, ki so jo očitno zasuli, ko so vlako delali. In je vsako leto, ko je Poljanska gora pod snegom, edina predihana! Kar pomeni, da nekaj spodaj je. A je očitno lažje pol kilometra dol se matrat, kot nekaj skoraj na površju odpret! Uroš je bil skeptičen, da to sploh je jama, je bil prepričan, da je prepihana zaradi sosednje, nekaj več kot 10 metrov globoke jame. In se je spustil vanjo s kosom kartona, ki ga je zažgal, da vidi, kam piha, pa letošnji pripravnici Ani je naročil, naj se mu pridruži. A ni šla v jamo, ker se je ta tako zadimila, da je še Uroš komaj ven prišel živ ter potem priznal, da jami nista povezani. Smo se dela lotili pri tej »novi« zasuti, ki je vedno predihana in ker so delali profiči, je kamenje kar letelo ven. Kakšnih 5 kubikov skal smo dvignili in zadevo poglobili skoraj za 2 metra, prah se je pa veselo dvigal proti površju. Jama pri vlaki očitno še vedno diha! Tam nekaj bo, smo bili vsi prepričani, dokler se vitel ni pokvaril in smo se kosilu posvetili. Golaž, ki ga je pripravljala Jasna, je bil šele za večerjo namenjen, zato smo samo vratovino v rite vrgli in se lotili nabiranja drv. Tri sušice so nam odkazali plus nekaj ostankov po sečnji smo lahko pobrali, ki smo jih do bivaka zvlekli še podnevi, še pred mrakom je bilo pa že vse nažagano, nasekano in v drvarnico pospravljeno! Takrat je bil pa tudi golaž že pripravljen (z nekaj žagovine, saj se Uroš ni kaj dosti sekiral, če je iz motorke proti kotlu letelo) in je teknil.

Iz jame pri vlaki smo vlekli ogromne skale.

Še večje skale smo pa zdrobili, da so šle v sod.

Drva za zimo so spet pripravljena, vprašanje je le, če bodo dočakale zimo.

Zvečer smo spet ostali samo Ana, Jasna in jaz. Pa dež, kakopak. Sem spet zakuril v bivaku, z novimi drvmi, super gorijo. Okoli desetih zvečer se je iz bivaka v Kalahariju javil Klemi. Smo ga dobro slišali, on nas pa ne, čeprav smo zunaj preverili vse jamske telefone in izbrali dva, ki sta delala!

Spali smo bolj slabo, čeprav nisem preveč nabuhal peči, le nova drva so bolj kalorična in se še nisem navadil doziranja …

V petek zjutraj sta prišla Anži in Žeki, da zamenjata delovno ekipo v Kalahariju, še pred njima sta v Čaganko malo mišice odšle pretegnit Jasna in Ana. Anžiju sem dal nov jamski telefon, da se bomo zvečer kaj pogovorili o njunem delu, pa golaž za večerjo sem jima zapakiral. In sta odšla. Žeki je gledal samo na eno oko, ker ga je v drugega pičila čebela. Sem naročil Anžiju, če mu bo ponoči v bivaku kaj živce kravžljal, kar Žeki zna, naj pazi, da ga bo lopnil po že zaprtem očesu, da ne bo ven plezal z obema zaprtima na slepo!

Jasna in Ana sta se tudi umazali v Čaganki.

Po poznem kosilu sta odšli tudi Jasna in Ana, a še preden sem se lotil pospravljanja posode, sta iz dna prišla Klemi in Remih. Mokra, umazana, a zadovoljna! Kalahari gre, rov se koplje ko pred leti Južni rov, le mestoma je menda bolj ozko. Pa piha v jamo! Prav firbec nas matra, kam nas bo pripeljalo!

Bivak v Kalahariju.

Delovišče na koncu Kalaharija, ki trenutno najbolj obeta.

Tako čista, kot sta šla v jamo, se seveda nista vrnila.

Med večerjo se je javil Anži, mi smo njega slišali, on pa nas ne, torej firbca nismo mogli potešiti. Smo pa rešili zagonetko delujočih oz. nedelujočih jamskih telefonov – baterij nismo zamenjali že par let! Ko zunaj sprobaš na par metrov žice, delujejo, ko poskušaš govoriti, ko je vmes skoraj kilometra kabla, pa počepnejo …

Sem prijateljema vratovino v omaki pripravil in kavico in pivo, potem smo malo debatirali, vmes je pa legenda Remih, ki dela na globini pol kilometra in tam tudi spi, ugotovil, da ga v bližnji prihodnosti jamarski izpit čaka in je odšel ven zabit svedrovec. Ker bo to veščino moral pokazati na izpitu. Je tolkljal in tolkljal, vmes je pa noč padla. Je prišel v bivak, če imamo svetilko, da njegova je nekje v kupu blatne opreme zametana. Je nismo imeli, zato si je svetil s telefonom. Jamar se mora znajti. Okoli glave si je zavil bandano in vanjo zataknil telefon, da si je svetil. Mi je žal, ker zadeve nisem fotografiral, a je začelo deževati in nisem hotel zmočiti svojega telefona …

Še vedno se nisem navadil dozirati novih drv in sem se seveda ob treh zjutraj spet zunaj v gatah hladil, ko je bodočega legendarnega jamarja Remiha zvilo vse meso, ki ga je pojedel in se je napotil v majhno hišico. V gatah, brez dežnika, svetil si je s telefonom, kakopak. Pa še Klemi se nama je pridružil pri hlajenju, čeprav je bil tečen, ker je moral zgodaj zjutraj v službo!

Vstal sem pred Remihom in mu skuhal kavico, sem mu jo natočil v skodelico srbske jamarske reševalne, ki jo ponavadi jaz uporabljam. Je opazil gesto, se mu je na obraz priplazil nasmešek, a ne preveč širok. Ker kakor to naj ne bi bilo nič posebnega, to naj bi bil zdaj standard …

Je odpeketal proti domu, jaz sem pa malo pospravljal in pomival, ko se je prek jamskega telefona spet javil Anži. A kaj dosti ga nisem razumel, sem se pa v jamo odpravil, da jima pomagam nositi opremo vsaj iz zgornjih delov. V Sedemdesetmetrci sem se krepko zabremzal, saj sta bila kar na dveh vrveh vozla, ker je bila vrv poškodovana in scefrana (jap, pozna se, da smo obiskani skoraj ko Škocjanske jame). Sem preopremil, a na srečo potem nisem rabil pregloboko riniti, ker sem že zaslišal junaka, ki sta prihajala proti meni. Žeki je bil vesel, ker ne bo rabil še čez dva vozla riniti, ko sem mu povedal, da sem po njegovo transportko prišel, je pa protestiral, naj Anžijevo vzamem, da njegova je težja, ker ima vrtalnik in baterije in vse. A ker bi bilo to kot bi slepec čez cesto peljal človeka, ki dobro vidi, sem vztrajal, da bom vzel njegovo in se je vdal. V Kalahariju sta prekopala nekaj dodatnih metrov, zaradi spremembe v vremenu se je prepih obrnil. CO meter, ki jima ga je pustila prejšnja ekipa, jima je zaradi tega ves čas piskal in sta ga kar izklopila …

Anži in Žeki sta se tudi za dva dni preselila v Kalahari.

Tako čista, kot sta šla v jamo, se seveda nista vrnila.

Mi pa seveda tudi ne.

V bivaku je bilo toplo, sem jima zakuril, plus vratovino sem jima spekel, da sta laže pivo po grlu zlila, če je bilo ponoči spet prevroče, pa ne vem, ker sem jo domov ucvrl. Malo sem svojo psico pogrešal, še bolj pa prho …

Nekaj smo torej naredili, še več dela nas pa čaka, vsi vprašaji so namreč še vedno odprti. A saj bo, Čaganka ne bo šla nikamor …

Čagankarili Klemen Mihalič, Jasna Šinigoj, Ana Heij, Uroš Mervič, Zdravko in Črt Bučar, Tomaž Žekar, Mitja Remih, Dejan in Blaž Šenet, Anže Tomšič in Damijan Šinigoj.

Foto Damijan Šinigoj