Po sledeh medveda v raziskovanju podzemnih jam

16.5.2018

V družbi jamarjev Jamarskega kluba Novo mesto smo se preteklo soboto potepali po Kočevskem rogu in dan nam bo še dolgo ostala v spominu. Seveda le udeležencem pohoda v okviru ID – Pojdi z nami v hribe. Tokrat smo se podali na »jamarski sprehod« po Kočevskem Rogu. Po jutranjem zboru v Podturnu smo se z avtomobili zapeljali v osrčje Kočevskega roga. Tu nas je naš vodnik Zdravko Bučar seznanil z nekaj osnovnimi podatki o Kočevskem Rogu in osnovno opremo jamarjev. Že nestrpni in polni pričakovanj smo se podali na pot. Nismo se niti dobro ogreli in že smo prišli do najglobljega roškega brezna, ki je globoko 180 m. Privezani z vrvjo smo z roba lahko pogledali v temačno globel. Bilo je vznemirljivo.

Tako smo kukali v globino pod sabo

V Kapševem bunkerju

Nato smo nadaljevali do t. i. Dvojnega brezna (povojnega grobišča) in naprej po gostem gozdu do Kapševega bunkerja. V njem smo izvedeli zanimivo zgodbo o tem, da je bunker v času 2. sv. vojne služil kot skrivališče za opremo partizanov in ostalih stvari za preživetje. Ves čas smo težko pričakovali Malo in Veliko knežjo jamo, še prej pa smo obljudili Jamo pri Dolgem vodnjaku. V Veliko knežjo jamo smo se podali s pomočjo vrvi. Poleg veličine vhoda smo takoj občutili še nekaj; temperatura v jami je bila znatno nižja kot na površju in nekaj se nas je kaj hitro podalo nazaj na svetlo. V Mali knežji jami pa smo bili razočarani, saj smo se lahko na lastne oči prepričali, kakšen odnos imajo ljudje do narave. V jami so bile avtomobilske pnevmatike, stara posoda in še marsikaj. Res žalostno, kako premalo se zavedamo, da nam narava ponuja toliko dobrega, mi pa ji ne znamo tega vračati, še več, celo preveč ji jemljemo. Le s kakšno pravico! Z izstopom iz te jame smo tudi sklenili naš krog in zaključili raziskovanje kočevskih jam.

Jama pri Dolgem vodnjaku je res velika – obiskovalci so samo drobne pike

V Veliki knežji jami je dovolj svetlo, da razsvetljava ni potrebna

Mala knežjo jamo smo razsvetlili obiskovalci

Presenečeni smo bili predvsem nad tem, kaj vse se skriva na tako relativno majhnem območju. Seveda nam brez izkušenega jamarja Bučarja in jamarjev pripravnikov (Jamarski klub Novo mesto) ne bi uspelo doživeti čara tega skrivnostnega gozda. Za to avanturo se jim iskreno zahvaljujemo.

Polonca Tratar Božič

Fotografije: Uroš Božič