Prvomajski tabor Čaganka

5.5.2018

Jamarji se prvomajskih praznikov veselimo. Saj pogosto je potem razočaranje, ker mora večina namesto v jamo potem z ženo na morje ali v toplice, nekaterim pa vseeno rata na kakšen tabor odpraviti se in se potem umazani, utrujeni in v podpludbah ob ognju razumevajoče hihitamo sporočilom kolegov, ki z morja sporočajo, da se imajo kar okej na plaži …

Jasna, Klemen, letošnji jamarski tečajnik Tomaž in jaz smo se k Čaganki odpravili že v četrtek zvečer, da vse pripravimo. Letošnji tabor je obetal biti zelo slabo obiskan, vreme je bilo namreč že nadvse poletno, a se s tem nismo ubadali. Kdor bo prišel, bo prišel, kdor ne, pač ne …

V petek zjutraj se je pri bivaku nabrala cela truma jamarjev reševalcev pripravnikov (tudi Klemen in Grdin iz JKNM sta med njimi), ki so v Stropnici vadili reševalne tehnike celih 12 ur! Z vmesnim enournim odmorom za kosilo, ki ga je pripravila Jasna. Pasulj v kotlu. Je bil dober, pustimo ob strani, kako zelo je bil potem ponoči bivak napihnjen!

V petek smo vadili reševalne tehnike.

Klemi vadi reševalno tehniko.

Obiskali smo novo jamo.

Ki ni ozka, smo zagotavljali letošnjemu tečajniku.

V soboto se nas je nekaj odpravilo v novo jamo blizu Čaganke, kjer je ognjeni krst čez ožine doživel Tomaž (ki od vseh letošnjih tečajnikov edini ni odšel na morje), par jih je odšlo v bivak v Severnem rovu dopolnit zaloge, Rok in Citrar pa sta se odpravila v Kalahari kopat nadaljevanje.

V nedeljo sta se Klemen in Anže odpravila na dno Čaganke pokukat, ali bomo šli končno čez 500, nekaj se nas je odpravilo v Čaganko do 100 m, da vidimo, koliko vode lahko v nekaj urah prebijanja proti površju izloči Tomaž, Miha pa je z delom družine vrtal po nekem dihalniku, pod katerim je zagotovo jama, le kako globoka je, se pa ne ve ...

Tudi Tom in Vida sta nas prišla pogledat, je Tom zaslutil, da urejamo hladilnik pri bivaku, kjer hladimo pijačo in jedačo, vseh skupaj se nas je gor izmenjalo skoraj 30!

A v nedeljo smo ostali le najbolj vztrajni, da smo lahko v ponedeljek dopoldne, ko sta se z dna vrnila Klemen in Anže, izvedeli, da se je Čaganka zaprla. V tistem aktivnem rovu, ki ga že par let glodamo, sta prišla do sifona, zato niti ni čudno, da smo se nazadnje, ko smo bili dol, zastrupili z ogljikovim monoksidom!

A pri Čaganki je že tako, ko nam zaloputne vrata, odpre okno! Sta nadaljevala z delom v Kalahariju, ki je sicer malce višje gor, a je vsaj prepihan in obljublja, da bo šel ...

Dela nam torej zagotovo še ne bo zmanjkalo, voljnih garačev pa zagotovo tudi ne, vsaj sodeč po zagretosti letošnjih tečajnikov.

Preberite Tomaževe vtise s tabora in vam bo vse takojci jasno.

Damijan Šinigoj

Jamarstvo je športno raziskovanje jam in dokumentiranje odkritij, je timska dejavnost, zato so jamarji organizirani v društva. V eno izmed društev sem pristopil tudi jaz, v Jamarski klub Novo mesto, kjer naj bi mlado perspektivno človeško bitje pridobilo vsa potrebna znanja in izkušnje za raziskovanje jam in jamskih sistemov.

V meni je namreč tlela iskrica, ki jo je zanetila morda Šinijeva knjiga Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca ali pa morda moji prvi partizanski obiski jam v alpinističnem stilu. Saj niti sam ne vem, kaj me je pripeljalo med vse te norce, ki rinejo in rijejo tam nekje v nedrjih matere zemlje. Ali je jamarstvo šport ali predvsem raziskovanje, me ne obremenjuje kaj preveč, vem pa, da sem dovolj usekan in si želim druženja in ekipnega duha pri osvajanju in raziskovanju za človeštvo še kako koristnega sveta, čeprav se navaden smrtnik tega sploh ne zaveda. Blagor ubogim na duši.

No, prišel je prvomajski tabor pri Čaganki, za katerega moram priznati, da sem ga komaj čakal, kaj čakal, zadnje noči še spal nisem. Z izbuljenimi očmi sem srepel v debelo noč in premišljeval, če je tako v jami, črno kot v rogu, in ker nisem več mogel čakati in se tresti kot zasvojenec na trdi drogi, ki komaj čaka na svoj šus, sem zmetal vse življenjske potrebščine za jamarski safari in se odpravil v temni rog ter se spotoma ustavil še pri Alenki. Da preverim, če so jamarski zasvojenci morda že krenili proti bivaku. Pa me je samo debelo pogledala: »Kaj, a da boš pa i ti po jamah hodil?« In sem se hrabro potrkal po prsih ter ponosno izjavil, da ja, da saj sem vendar tečajnik za jamarja pripravnika. Obvestil sem Klemna, da se nahajam pri bivaku in zakuril ogenj. Kaj bi lagal, strah me je bilo, vsi ti čudni zvoki, ki prihajajo iz teme, so mi dvigovali dlake na hrbtu in sem hitro zagrabil motorko ter nažagal par suhih vej, v upanju, da ropot žage prestraši vse beštije, ki se skrivajo in prežijo name, nebogljenega čevapa na dveh nogah, da me požrejo. In sem kuril. In to kako kuril, da so še medvedi pogledovali izza dreves, če ni morda čas za pobeg, ker prihaja gozdni požar.

No, pa ni minilo dolgo, ko so v trdi temi prispeli prvi jamarji – Jasna, Klemen in Šini. Nad žerjavico smo vrgli mesnine in debatirali dolgo v noč, kako nas ni strah ter vsake toliko poškilili za hrbet, če ni kje v bližini kaka jezna košuta, ki bo prhnila med nas, pogasila ogenj in poklicala jelena kapitalca, da nas natakne na roge, kot šunke, ki se sušijo doma v dimnici.

Prebudili smo se v prečudovito jutro, ki je nakazovalo, da bo dan dolg in topel. Popili prvo kavo, popili drugo kavo, pri tretji kavi pa so začeli prihajati prvi jamarski navdušenci. Ko sem jih od daleč meril, sem si mislil poglej, poglej te usekance, ko sem pa izvedel, da so to novi pripravniki za jamarske reševalce, sem pa samo še pomislil, da ni več upanja za njih. Padlo je povelje in vsi smo se napravili v jamarsko opremo, ki meni še vedno povzroča kup preglavic. Sem stal tam pred vsemi in natikal pas in vse tiste škopce, štrikce ter orodja v obliki loka z vijakom za začasno spenjanje in pomislil, aha tako je tam v Beču, ko so bolj svetovljanski in imajo razne sadomazo klube in ti tete in strici izvajajo zdravo spolnost, oblečeni v razno razne štrikce, vezice in kaj ti še vem kaj, saj ne, da bi vedel, kako to izgleda, mi je pa sodelavec pravil, kako sta iz čiste radovednosti enkrat z ženo skočila pogledat, kaj je na tem.

Nasmejano gasilska, ko so imeli še kaj energije.

Še skupinska fotografija pred kombijem Jamarske reševalne službe v polni bojni opremi in pot pod noge proti ne tako oddaljeni jami Stropnica. Jaz sem brezskrbno taval, saj nisem imel nikakršnih obveznosti in sem samo razmišljal sam pri sebi, ja, porka motorka, spet nobene ženske, en sam dolgčas. Vojska odrešitve je pa strumno korakala proti robu prepadnega brezna in že so padla povelja in pripravniki za reševalce so stopili skupaj ter složno naredili načrt, kako bo kdo rešil drugega in kako bodo rešili vse skupaj in sami sebe. Mene, siroto bogo, so pa tam na robu pustili in mi bevskali v ksiht, naj pazim, ne hodim preblizu roba, da ne bom v jamo padel! Ha, sem si mislil, pa saj to hočejo, da bo vaja bolj realistična in se odmaknil še par korakov stran in se za vsak slučaj z eno roko oklepal grmovja, z drugo pa stiskal pest in si mislil, samo naj mi pride kdo blizu, ga takoj čez porcelan žvajznem, saj pri reševalcih nikoli ne veš. Jih sumim, da so kot gasilci, ki trenirajo in trenirajo, akcije pa od nikoder, pa se najde nekdo izmed njih, pa malo podkuri, da bo akcija. Samo pomislite – ste edini jamar tečajnik med samimi izkušenimi jamarji, ki vadijo reševanje iz jame. Me prav zanima, kako bi se vi počutili v moji koži. Pa je le prišla odrešitev, so me poslali po dve prasici v tabor. Z veseljem sem odkorakal, sem si mislil, ah, ne bom jaz žrtveno jagnje temveč dve prasici. In bolj ko sem se bližal taboru, bolj so me prevevale črne misli, čakaj malo, v taboru sta ostala samo Jasna in Šini, kaj sta morda onadva ti dve prasici? Previdno sem pristopil v tabor in potihem povedal Jasni, da so me poslali po dve prasici in da ne vem, katere dve naj odnesem, pa je bila skrb odveč in mi je pokazala na transportne vreče in sem hitro pograbil tri ter odtekel proti Stropnici. Tri sem pa vzel za vsak slučaj, da ne bi bilo kaj narobe. Če kdo ne ve, kako je, ko vajenca pošljejo po kompresijo ali pa bingl olje, naj me kar vpraša, so se ravno pred kratkim moji sodelavci norca delali iz novih inženirjev, da me je bilo kar sram, v kakšni družbi sem. No, novopečenih inženirjev mi ni bilo žal, kaj so pa tam za klopmi samo v bukle buljili, bi šli kdaj pa kdaj tudi v resničnost malo povohat, ne pa samo teorijo pred katedrom nabijat ...

Se vrnem do jame in si oddahnem, večina pripravnikov reševalcev že veselo opremlja brezno in vsi so zatopljeni v svoje delo, jaz sem odrešen. Še malo počakam, posedim in razmišljam, kako lep dan je, ko mi Klemen reče, no, sedaj, ko je jama opremljena, si pa ti na vrsti in mi vse razloži, kako in kaj, pokaže na sotovariša Cvelbija, ki je pa že zelo izkušen jamar pripravnik, saj je bil že tam, kamor imam jaz v prihodnosti šele za odjamrarit in mu naroči, naj pazi name, da ne bi počel kakih neumnosti. Da ne bi medtem, ko bi visel samo še na popkovini, odpel še te in zdrknil v temne globočine in se prepustil vesolju. Moram priznati, da so prav vsi gledali in pazili na mene, da res ne bi naredil kake neumnosti in sem si mislil, to je tisti ekipni duh, pa ni. To je skrb matere medvedke za svoje mladiče. Daleč nazaj na časovni daljici sva z kolegom doživela neprijetno izkušnjo oziroma srečanje s samico vrste homo sapiens, ki je branila svoj zarod in mi je izjavil, vedno se boj matere z otrokom, za vse drugo ti je lahko malo mar.

Tudi nova jama zna umazati.

A Čaganka umaže bolj.

Tako sem začel s svojim prvim spuščanjem v jamo po šolsko, pa dol, pa spet gor in ponovi vajo, kot v vojski. Saj ne, da sem bil pravi vojak, mi je ate rekel, da to, kar smo se igrali mi tam po grmovju Zahodne Slovenije, je bilo bolj taborništvo, pa vendar ne bom pozabil naskakovanja na hrib nekje pri Šembijah v polni poletni pripeki z vso bojno opremo še po JUS standardu (ali morda celo partizanskem), saj smo se morali med zavzemanjem hriba dreti na juriš in je poveljnik zagrozil, da bomo toliko časa ponavljali, dokler ne bomo na vrh prišli vsi enotno z maorskim bojnim izrazom na obrazu in v en glas operno peli NA JUUURIIIIŠ!

Tako sem prijurišal na vrh jame in bil zadovoljen sam s sabo, oba komandanta JRS pa sta pohvalila svoje borce in se odločila, da sta lačna in izdala povelje, da lahko pričnemo z umikom v zaledje, kjer je glavna intendantka Jasna že kuhala pasulj. Pojedli smo vsak svojo porcijo in glavno kuharico prosili še za repete, saj res ni bilo slabo, kot v vojski, sem bolje jedel na terenu, kot pa v kasarni. Ja, bilo je dobro, hvala Jasna!

Medtem sta se nam pridružila še dva nova borca in srce mi je zapelo, kajti zagledal sem vse tisto božansko, kar opevajo razni guruji, ko doživijo razsvetljenje. Še je upanje v jamarstvu, niso samo debeli in kosmati možakarji, ampak tudi brhke cvetlice. Spet se zaslišijo povelja in vsi na ukaz skočimo nazaj proti fronti na prvo bojno linijo.

Cvelbija in mene pošljejo s slabšo polovico brhke cvetlice nekam za prvo bojno linijo v gozd, da napravimo zasedo in sovražnika premagamo čez prvi vozel. Slabša polovica brhke cvetlice napelje vrv prek visoke veje na stari bukvi. Nič mi ni bilo jasno, kaj za vraga se gremo, ni vrag, da če pogledam lepo dekle v oči, si pa menda še ne zaslužim vislic. Razumem, da so dezerterje drugim v poduk kaznovali, pa vendar! Matjaž vpraša, kdo gre prvi. S Cvelbijem se spogledava in namignem mu, naj kar on pristopi k stvari, kajti meni se hlače tresejo, pa on sploh ne ve, za kaj gre. Jaz pa sumim Matjaža, da snuje peklenski načrt maščevanja in mi bo med premagovanjem vozla zadrgnil štrik okrog vratu samo zaradi občudovanja njegove lepše polovice Katarine. Cvelbi v prvo pokaže, kako se stvari streže in na vrsti sem jaz. Od samega strahu pred Matjažem, veste, on je tudi jamarski reševalec, sem zaštrikal, zapletel in na koncu še zavozlal vse skupaj, da mi je na koncu z živci naročil, naj se spustim dol in bomo vse skupaj še enkrat korak po korak ponovili. Tedaj sem pa že začel verjeti v človeško dobroto in si mislil, saj mi nič noče in da bi mu to dokazal, sem posegel še po zahrbtnem triku in mu skoraj odščipnil prst z vrvno zavoro. Vsi trije smo se po preizkušnji na drevesu odpravili proti jami in še enkrat opravili spust v jamo, tokrat z vozlom na vrvi. Matjaž je šel prvi, kot se za pravega poveljnika spodobi, me med manevriranjem opazoval ter v jami priznal, da mi sploh ni šlo tako slabo, čeprav za moje standarde ni bilo popolno. Premagovanje vozla sem popravljal, ker sem v prvo nekaj zapletel, pa je odvrnil, da sem vse naredil varno in to je to. Velik možak je tale Matjaž, sem potlej kasneje ob ognju od njega izvedel, kako je biti ponesrečenec v jami in sem začutil, da je iz pravega testa, saj se ni popolnoma prepustil reševalcem, ampak jim je po najboljših močeh težko poškodovan v Feranovi Buži pomagal, da so ga izvlekli na plan.

Pred spustom v Čaganko.

Po prihodu iz Čaganke.

Moj pravi jamarski krst se je pa začel naslednjega dne, že navsezgodaj zjutraj. Ob petju prvih ptic so se tudi jamarji prebudili iz sanj o nedoseženih in neizmerjenih votlinah in rovih, meandrih, ki jih še niso osvojili. Zapodili so se v nedrje matere zemlje, kot da se tam cedita samo med in mleko, ne pa voda in blato.

Klemen, Jasna, Šini in jaz pa smo se odpravili v deviško jamo, ki jo je razdevičil Klemen. Ne vem, kaj vsi vidijo na teh devicah, pa zaslepljeni s sliko dvestotih devic, ki čakajo na nebu samo nate, delajo razne neumnosti, sebi v pogubo. Jaz sem bil že od malega zagovornik izkušenih zrelih odločnih punc, ne pa nekih napol odraslih deklic, ki sploh ne vedo, kaj bi rade in so zato zafrustrirane do amena, pa sta me Šini in Klemen potolažila, da jama, ki je pred mano, ni več tako deviška, saj sta jo že onadva razširila, naj ne skrbim ter naj se ji prepustim, da bom užival. Pa sem si rekel, sedem križev in težav, in se iz oči v oči spogledal s svojo prvo jamo, v katero se bom spustil po pravilih, se pravi po jamarsko, kakor se tem stvarem streže. Moram priznati, da sem se počutil izredno suverenega, samo malo me je skrbelo, ker nisem imel kondoma – jamarske zaščitne obleke, pa kakšna ožina me čaka nisem vedel. Jama se je odprla in me spustila v svoje drobovje in priznam, da sem izredno užival. Počutil sem se varno kot le kaj, saj so vsi skrbeli, da sem šel po pravilih dvakratnega varovanja, na Šinijevem obrazu pa sem opazil izraz iz filma Ko to tamo peva, ko je pride do scene I tata bi to radio, sine ... Mi je bilo takoj jasno, zakaj je čar raziskovati nove jame, ne pa obiskovati stalno ene in iste ...

Klemen je šel pred nami in se prebijal čez deviške predele ter čistil in opremljal jamo in sporočal sproti, kaj se dogaja oziroma kako kaže. Jasna in Šini sta me na globini kakšnih 50 m spustila naprej in zadrl sem se Klemnu, če se lahko spustim do njega. Ko sem prišel do zadnjega pritrdišča, mi je pa malo kislega obraza omenil, da se spodaj konča in se jama na 68 metrih globine zapre. Predlagal je, naj se kar na prosto spustim še kakih 10 metrov do dna prelomnice, pa sem si mislil, da za začetnika bi bilo to že preveč izzivanja in sem rajši počakal pri koncu vrvi. Z laserskim merilcem je začel meriti praznino, da je lahko na površju napravil načrt jame in jo registriral. Kako ji bo ime, se pa še ne ve, bo še malo razmišljal.

Skočili smo k Alenki na kofe, kjer se nam je pridružil še Anže, ob ognju pa je kasneje minil še en dan na Poljanski gori. Ogenj je gorel že drugi dan in počasi se je večer prevešal v trdo noč in še zadnji ponočnjaki smo se odpravili spat. Hrup je potihnil, glasovi gozda so prebadali noč, razsvetljeno s polno luno. Medtem ko skušam zapreti oči, mi vrtinec misli spet ne pusti zaspati. Kaj vse sem doživel v tako kratkem času, koliko novih ljudi sem spoznal in vse te njihove zgodbe. Kako presenetljiva je človeška usoda, ki me je pripeljala med velike ljudi, jamarje! Počasi zdrknem v tišino in se prebudim v nov, s soncem obsijan dan. Smo kot čebele, počasi lezemo iz panja in pustimo, da nas sončni žarki prebudijo, prva kava, druga kava, jamarji se menjajo ob ognju. Opašem si opremo in se v spremstvu Jasne, Tanje ter Dejana odpravim proti vhodu Čaganke, lepotice, ki svoje čare skriva globoko v sebi, da bi jih videl, pa moraš že biti predrzen, neustrašen in pogumen. Vpel sem se v vrv in se prepustil zavori, počasi sem drsel vse globlje in globlje in sledil pleteni stezici vrhuncu naproti.

V Čaganko se je šlo tudi samo kar tako malo za hec in kondicijo.

Bodi nežen, stisni zavoro do kraja in nikar na silo, sem si mislil. Počasi sem dojel ritem, umirjal še malo prej globoko dihanje in na čelu so se mi začele pojavljati potne srage. Poln življenjske moči sem pridrajsal na globino stotih metrov, tu smo počakali en drugega in se dogovorili za vrstni red vračanja na površje. In šele sedaj sem doživel ves čar jamarstva, peklenski ples s prižemami.

Ah, kaj bi dolgovezil, ves zelen, poln samega sebe sem se spravil na lepotico, ki ji ne sežem do kolen in mi je dala lekcijo, da se bom moral še vrniti in jo počasi osvajati, kot najlepše dekle v vaški gostilni, ki si še ni nadelo predpasnika in z iskricami v očeh vabi snubce in jih obenem zavrača enega za drugim, saj išče samo enega, tistega pravega. Ko jo osvojim, bom pa blažen razlagal o njeni lepoti.

Ni samo Jasna kuhala.

Daleč od tega, da sem vztrajen pri sledenju lastnih nasvetov. Vendar sem se že dolgo nazaj naučil in verjamem, da je res, da tisti, ki se razvijajo, napredujejo in dosegajo svoje cilje, tvorijo dobre navade in te navade so temeljnega pomena za učinkovitost pri vseh prizadevanjih. Jaz si bom prizadeval, da postanem dober jamar. Dober jamar je pa star jamar. Saj razumete, kaj s tem mislim, če ne, me pa pocukajte za rokav in vprašajte naslednjič, ko se zagledamo.

Pa srečno!

Tomaž Žekar, bodoči jamar

Foto: Damijan Šinigoj