Brezno pri Pogorelcu

24.9.2017

Imamo novo 100 metrco, ki to še ni, ampak zagotovo bo! Začelo se je eno lepo sredino popoldne v avgustu, ko sem šel preverjat, kako deluje »Katja«. Saj jo poznate - program za pomoč pri pregledovanju terena? Šel sem na vzhodno pobočje Pogorelca in iskal črne pike na karti. Prva pika se je izkazala za plitek udor, druga je bila vrtača s strmimi stenami, zato sem krenil kar tako po gozdu. Ti pametni telefoni so zanimiva reč, hodiš po gozdu in buljiš v ekran ter spremljaš, kako se premika roza pika. Ta roza pika si seveda ti. No, gledam v telefon in hlačam po gozdu, dvignem pogled s telefona in dober korak pred mano je v gosti podrasti luknja v zemlji – nič posebnega, pol metra široka in dober meter dolga. No ja, posebno bi bilo, če bi čez dober korak padel globoko v podzemlje. Jamo sem pa le našel, čeprav ni bila označena s črno piko na karti.

Saj sploh ne veš, da je med podrastjo vhod v jamo.

Ko se je Črt vrnil iz Črne gore in sva imela nekaj prostih ur (saj veste kako je to, fešte, družinske obveznosti, žena, še kakšna jama), sva šla pogledat, kaj je s to luknjo v zemlji. Izkazalo se je, da je vhodna vertikala globoka kar 24 m in kar je še lepše, to ni vse. Jama se je nadaljevala z novim, 23 m globokim breznom. Na tej akciji sva se ustavila na globini 32 m, ker nama je zmanjkalo vrvi.

Z druge strani je vhod dobro viden.

Prehod v drugo brezno.

Naslednja akcija je bila med tednom, kar po službi, saj so bili vikendi že vsi zasedeni. Z daljšo vrvjo sva prišla do globine 70 m, kjer pa jame še ni bilo konec. V blatni dvorani sta namreč čakali kar dve brezni, kamen je za vsakega dal oceno vsaj 20 m globine. Poleg blata je v jami polno sige in ne samo to. Upam si reči, da je zelo lepa jama. Že v prvem breznu, ki se razširi v lepo dvorano, so stalaktiti ustvarili skoraj do tal spuščeno zaveso. Prehod iz prvega v drugo brezno je zalit s sigo v lešnikovi barvi, ki te nato v različnih barvnih odtenkih spremlja ves čas spuščanja. Na globini nekaj manj kot 50 m se odpre dvorana, ki je ponovno vsa prelita s sigovo oblogo, iz katere se spuščajo ali dvigajo nešteti kapniki. Dvorana se podaljša s slepim, prav tako zasiganim rovom. V nadaljevanju je konec poezije, v dvoranah s poševnimi stenami siga prehaja v blato in to nazaj v sigo, po nekaj prehodih je vse itak blatno.

Stene zasiganega brezna.

Kapniki v dvorani na globini 50 m.

Okrasje v slepem rovu.

Na akciji, ki je bila takoj že za vikend, se nama je pridružil še Tom. Opremili smo lažje dostopno brezno, do katerega smo prišli brez kobacanja po blatu in se spustili 23 m globoko. Na dnu smo ugotovil, da je tudi pravljice konec, ne samo poezije. Prišli smo v meander, tak taprav, ozek, blaten, zasigan, skalnat ... Najnižja točka je plitvo jezerce in konec! V nasprotni strani pa malo gor in malo dol, ne prav daleč pa je že bilo preozko, čutil se le je prepih. Plezali smo še malo više, saj veste, kakšni so kamini in prišli v vzporedno brezno, poznano iz zgornje dvorane. Žal tudi v njem ni bilo nadaljevanja.

Tom čaka, da bo Črt opremil brezno na globini 90 m.

Prepih je le prepih in tako smo ob vseh obveznostih zaradi trgatev po treh tednih ponovno krenili v brezno, tokrat se je ekipi pridružil še Andrej, Črt pa je zaradi bolezni ostal doma. V meandru smo po dobri uri in pol širjenja uspeli prvi kamenček vreči skozi razpoko, pa je kar lepo padal – ocena je, da je za njim vsaj 20 m brezna. Širili smo še naprej, tako da so v nadaljevanje padale že cele skale, ampak naslednjič še malo razširimo in prinesemo vrv. Vrv bomo rabili tudi za vzporedno brezno iz prejšnje akcije, saj je pogled z vrha razkril obsežno dvorano, ki jo bo treba pregledati.

Meander na globini 90 m.

Do brezna se z avtom pripelješ po novi vlaki. Tom in Andrej.

Najnižja točka brezna je na globini 93 m. V meandru kopljemo sicer nekoliko višje, ko pa prištejemo še teh 20 m, ki so pod meandrom, bomo zagotovo pridelali trimestno število.

Do sedaj smo se z breznom ukvarjali Črt Bučar, Jože Tomšič, Andrej Gašperič in Zdravko Bučar.

Dodatek 9.10.2017

V soboto, 7.oktobra, smo pregledali vzporedno brezno, kje pa ni bilo nič posebej novega. Naredili smo nekaj novih pritrdišč v že raziskanih delih. Najpomembnejše se je dogajalo v meandru in pod njim. Meander smo dokončno razširili in za ožino se je odprlo 34 m globoko brezno (Brezno fiksov), kjer pa jame še ni konec. Kot za sedaj kaže, je dno Brezna fiksov stična točka treh objektov. Kažeta se dve nadaljevanji v dvigajočih se rovih. Enega smo pregledali - s prostim plezanjem je dosegljiv do 26 m poligona. V drugega, ki je blaten, nismo šli. Pot v globino otežujejo veliki podorni bloki in pršenje vode. Kljub temu smo se spustili še približno 15 m med podorne skale, kjer pa bo treba odmetati nekaj kamenja. Za lažje delo bo treba počakati nekaj dni brez dežja ali preusmeriti vodo. Brezno smo izmerili do globine 125 m, raziskanega je še približno 15 m več.

Šolski primer najprimernejšega mesta za pritrdišče. Foto Anže Tomšič.

V Breznu fiksov. Foto Anže Tomšič.

Zadovoljni akterji. Foto Anže Tomšič.

Udeleženci: Mojca Arlič, Jože Tomšič, Anže Tomšič, Andrej Gašperič, Črt Bučar, Zdravko Bučar.

Dodatek 6.11.2017

V nedeljo, 5. novembra 2017, smo želeli preveriti, kako je s potencialnimi nadaljevanji. V jamo smo nesli platno za zaščito pred curkom vode, ki je zadnjič pral Črta, nekaj fiksov in dva vrtalnika za hitrejše delo. Platna ni bilo treba napeti, ker je bila jama zelo suha in tistih nekaj kapljic ni pretirano motilo. Opremil smo 16 m nadaljevanja med podornimi bloki in prišli do točke, kjer bi morali začeti z odmetavanjem kamenja. Po nekaj odmetanih skalah smo ugotovili, da je to prenevarno početje in smo se zato obrnili. Ko smo pogledali še blatni rov, ki se je že po nekaj metrih zaključil, smo se odločili, da brezno razopremimo. Brezno tako čaka še na fotografe in mogoče na junake, ki bi se lotili plezanja kamina v podorni dvorani. Dosegli smo globino 144 m, kar pomeni, da je to drugo najgloblje brezno vzhodno od Kočevskega Roga.

Tom zaključuje z razopremljanjem.

Črt med podornimi bloki na dnu brezna.

Delali smo Jože Tomšič-Tom, Andrej Jaklič, Črt Bučar in Zdravko Bučar.

Dodatek 5.1.2020

Po enem letu in pol moledovanja in pritiskanja smo končno dobili spodobnega fotografa, da smo ovekovečili vsaj prve tri stopnje in tako sprostili jamo za razopremljanje.

Kako? Saj nazadnje piše, da je jama razopremljena. Manjka torej opis junijske akcije iz leta 2018, na kateri smo brezno ponovno opremili in pregledali oba kamina v Trikraki dvorani. Oba sta se žal zaključila. (Zdravko Bučar, Klemen Mihalič, Anže Tomšič)

No, pa nazaj na soboto 4. januarja 2020. Zborno mesto, kot običajno, na parkirišču pred GG v Podturnu in neobičajno ob pol devetih smo bili vsi točni. Malo se presedemo in se odpeljemo do spomenika na Pogorelcu, kjer ugotovimo, da je vlaka sredi sečnje ob manjših korekcijah lepo prevozna. Še enkrat se presedemo in se po vlaki odpeljemo skoraj do brezna.

V brezno se najprej spustita Miha in Mitja, ki sta odšla proti dnu. Na globini 122 sta pregledala še eno razpoko, ki se žal zaključi in nato začela z razopremljanjem.

Suho in lepo zasigano vhodno brezno.

Kapniško okrasje v dvoranici na dnu prve stopnje.

Druga ekipa (Zdravko, Marko, Peter, Mateja in Tanja) smo se na vsaki stopnji ustavili. Marko je postavili stativ s fotoaparatom, vsakemu dal v roke po eno bliskavico (no, razen modelu), nas razpostavil in smo začeli s proženjem - ne skal, ampak svetlobe. Tako smo na treh stopnjah naredili štiri motive in eno gasilsko. Gasilska je bila narejena na dnu poševne dvorane na globini 53 m, kjer sta se obe ekipi srečali.