Cvingerska jama – čiščenje 3

25.8.2017

Po zaključenem lanskoletnem čiščenju Cvingerske jame v juliju in septembru smo na dnu odkopa naleteli na odprtino. Že lani nas je med podornimi bloki pripeljala v predele, ki se nahajajo pod t. i. čepom – nekaj metrov debelo gmoto zemljine in kamenja, ki smo ga med prodiranjem proti dnu zaobšli. Ježki na jamski steni so bili tudi tokrat zanesljiv znak, da se jama nadaljuje in da je spodaj spodoben jamski prostor. Ampak pojdimo po vrsti …

Priprave na tretje zaporedno dvigovanje nasutega materiala sva letos začela podpisani in vodja cvingerskih raziskav Matija Črešnar. V petek popoldan sva najprej očistila okolico in vhod v jamo (robidovje, bršljan in koprive), nato pa sva še pregledala jamske stene in jih olajšala za nekaj kamnov in kamenčkov, ki so pretili, da bi brez povabila padli na jamarje. Na dnu jame sva na arheološki način očistila profile ter stanje dokumentirala s serijo fotografij.

Matija med arheološkim čiščenjem dna vhodnega brezna. Foto Marko Pršina.

Nad nama so Zdravko, Črt in Andrej H. po že ustaljeni metodi napeljali jeklenico, montirali servisiran (stikalo) vitel, nalili gorivo v »dedijev« generator ter opravili še kup drobnih opravil. Testni dvig soda je uspel, za kaj več nas je pa že dohitela noč. Zvezda dneva, bolje rečeno kar celega vikenda, je bil »dedijev« Land Rover, ki nam je z Zdravkovo pomočjo vse tri dni zagotavljal relativno udoben prevoz oseb in dostavo opreme.

Land Rover je na mesto nas na hrib "znosil" vso opremo. Foto Miha Rukše.

Jamarski naval se je začel v soboto, 19. avgusta 2017, ko so se nam pridružili še Martin, Miha, Borivoj, Zvonka in Andrej J. Po kakšni uri, ki je minila v nenehnem iskanju izboljšav dvigovalnega sistema, smo nato brez predaha dvigovali in na zunanjo deponijo odlagali jamsko nasutje. Sprva smo dvignili nekaj obilnih skal, pri čemer je odločilno pomagala Jakličeva gozdarska veriga, nato pa je šlo bolj ali manj v umirjenem tempu vse do zasluženih sendvičev. Dopoldanska izmena je čistila predvsem dno in nasutje okoli ogromne zagozdene skale, Andrej H. pa je vztrajno praznil in poglabljal Meniški jašek na zahodni strani jamskega prostora. Popoldanci pa smo delo nadaljevali v omenjenem jašku ter ga prebili in vzorno očistili, tako da je sedaj spodobno prehoden. Pod čepom pa smo se nato lotili še odkopavanja severnega vhoda skozi stensko okno, ki smo ga odkrili lani. Vse bi bilo OK, če ne bi bilo treba ves odkopan material v vedrih skozi podor znositi do sodov in naprej ven na deponijo. Slednje nam je pobralo skoraj tri ure časa, vendar sva z Miho za prehod v nove dele naredila udobno širok prehod. Medtem je Zdravko s terencem skočil po kosilo. Razumljivo, da se po zaužitem obroku na delovno mesto ni nihče več vrnil. Matija, ki je zunaj pregledoval izvlečen material, z arheološkega gledišča ni imel spodbudnih novic – drobne najdbe so recentne in še zdaleč ne prazgodovinske. Po razpravi smo se zato odločili, da preostanek čepa v jami pustimo na miru, saj ga lahko zaobidemo po dveh poteh. Ekipa se je zato proti večeru lotila podiranja žičnice in vsega ostalega in v slabi uri smo Cvinger z mešanimi občutki prepustili poletni noči. V jamo pa je skozi razširjene odprtine že priletel prvi netopir …

Martin se je v jamskih okoliščinah hitro znašel. Foto Marko Pršina.

Zvonka in Miha pred spustom v novoodkrite dele. Foto Marko Pršina.

Sod za sodom in deponija se veča. Foto Miha Rukše.

Sobotna ekipa po končani akciji. Foto Miha Rukše.

Zanimivo, ampak v nedeljo popoldan nas je, tako kot tudi že prejšnji dan, Miha s svojo terensko Dacio pripeljal kakšen meter do jamskega vhoda. Če bi šel bližje, bi že lahko postalo nevarno ;-) Zanimivo, ampak pred jamo smo se znašli sami »old boysi«, torej tisti, ki imamo v klubu staža 30 in več let. Andrej je na spremljanje akcije povabil še Roka Bička, priznanega filmskega režiserja, sicer pa bližnjega Menišana. Prav Rok in njegova mladostniška kompanija je bil tisti, ki je na zahodnem delu jame začel kopati v ozko brezno, ki smo ga njim v čast poimenovali Meniški jašek. Miha nas je nato rutinirano popeljal skozi stensko okno naprej v globino. Najprej nekaj metrov brezna, nato široka in 3 m globoka korozijska razpoka v desno. Na levi pa nova ožina, prebitje, spust nekaj metrov nižje in spet nova ožina. Ker znamo metati kamen tudi tako, da med letom zavije v levo (po nogometno je to felš), smo ugotovili, da se za ožino jama še nadaljuje. Ampak to bo za naslednjo akcijo … Stene v tem nadaljevalnem delu so korozijsko zelo obdelane, po tleh je mešanica ostrih skal in ilovice, pogled proti stropu pa je ponudil presenečenje. Iz spodnje dvorane, tam nekje na ocenjeni globini 25 m, se je skozi Meniški jašek videl odsev dnevne svetlobe v vhodni dvorani. Če bi bil prehod dovolj širok, bi se lahko v dvorano na dnu spustili kar tam skozi. Bomo videli, kako se bomo odločili v nadaljevanju.

Miha v ozkem prehodu v zadnjo dvorano. Foto Marko Pršina.

Trije od petih "old boysov" na dnu. Foto Marko Pršina.

Borivoj že riše nov načrt jame. Foto Miha Rukše.

Zgoščeno dogajanje na Cvingerju. Video Miha Rukše.

Kakšen bi bil (delni) epilog naše cvingerske zgodbe? V arheološkem pogledu (zaenkrat) jama gotovo ni izpolnila pričakovanj. Najdbe iz nje ne kažejo na to, da bi bila jama v prazgodovinskem času v kakršnikoli rabi. Zato se na tem mestu že lahko vprašamo: ali je bila jama v času mlajšega halštata sploh odprta ali pa se je jamski strop odprl šele potem, ko so prazgodovinski prebivalci cvingersko naselbino že zapustili. In še: Kdaj in kdo je v jamo nametal toliko sekundarnega materiala? Na to vprašanje smo imeli udeleženci toliko mnenj in razlag, da je nesmisel, da jih tukaj navajamo. Zgodbo očitno počasi peljemo proti koncu, le da tega, kje je konec, še ne vemo. Ko pridemo do tja, vas bomo z našo novo novičko pravočasno obvestili.

Prvo epizodo druge sezone cvingerske serije, ki jo predvajamo na jamarskem kanalu, smo za vas pripravili: Matija in Svit Črešnar, Zdravko Bučar, Črt Bučar, Andrej Hudoklin, Martin Pungerčar, Miha Rukše, Borivoj Ladišić, Zvonka Janežič, Andrej Jaklič, Rok Biček in Marko Pršina.

Zaključek cvingerskih raziskovanj.