Čaganka - Povabilo na kavo

4.7.2017

Na izpitih JZS smo se pripravniki iz našega kluba dogovorili, da gremo teden dni po opravljenih izpitih za jamarskega pripravnika v Čaganko, do bivaka na globini približno 200 m, kamor nas je Šini povabil na kavo. Najprej edina nisem bila prepričana, ali bi sploh šla, na koncu pa je nekako prišlo do tega, da sem bila edina izmed letošnjih pripravnikov, ki je sploh šla.

V soboto, 24. junija, me je okoli poldneva Šini pobral v Črnomlju, kjer je bilo ravno Jurjevanje, in odpeljala sva se proti Čaganki. Zunaj je bilo zelo vroče, da sem že komaj čakala spust v hladno jamo.

Do Sedemdesetmetrce so nas pripravnike med prvomajskim taborom že peljali, jamo sem torej do tam že poznala. Sedemdesetmetrca najprej ni bila videti preveč impresivna, saj sem pod sabo videla le temo. Takoj na vrhu je bil na vrvi zaradi poškodbe plašča vrvi narejen vozel in prepenjanje čez njega je bilo tam precej drugače kot na tečaju v Stropnici pri idealnih pogojih – vrv je namreč blatna in nerodna. Nekako sem se uspela zaplesti, a sem se potem na hitro spet razpletla in se spustila do dna, kjer je manjše jezerce. Šini me je še posebej opozoril, naj prestopim na kamen sredi jezerca, stopila pa sem seveda naravnost v vodo, da sem imela škornje še bolj blatne.

Selfi nekje na poti navzdol.

Sedemdesetmetrca je ni prestrašila.

Za Sedemdesetmetrco je meander, ki se mi je najprej zdel grozen, stena je gladka in drseča, nekateri kamni pa nestabilni. Šini, ki je precej višji od mene, je velikokrat lahko samo prestopil s skale na skalo, jaz pa sem si morala pomagati s celim telesom in se počasi premikati naprej (zato imam tudi modrice po celem telesu, ne samo po nogah). Ko sem približno ugotovila, kako se premikati po meandru, se mi pa ni več zdel tako grozen.

Za njim se nahaja Akustična dvorana, največja dvorana v Čaganki, ki je sicer zelo lepa in slikovita, a se je meni zdela za plezanje najtežja. Nisem vedela ali naj dol hodim ali plezam, vse je drselo in vrvi so bile tu še posebej blatne. Spuščala sem se počasi, zato je Šini dol prišel že veliko prej in prižgal glasbo, da sem slišala, zakaj se Akustična dvorana imenuje Akustična dvorana.

Šla sva do bivaka v Severnem rovu, kjer sem pojedla malo zmečkan sendvič, Šini pa je spil kavo. Potem sva šla pogledat še Južni rov, ožino in prvo dvorano. Ožina mi ni delala težav, sem pa lahko sproti čutila, kako mi na kolenih nastajajo črnjavke. Zatem sva se začela vračati proti vrhu.

Po Koralnem grebenu je bilo navzgor veliko lažje plezati kot navzdol, saj ni bilo toliko zapletanja z opremo, v naslednji stopnji pa je postalo bolj zahtevno – prižeme sem namreč imela čisto blatne in niso hotele prijemati. Prvič, ko se je to zgodilo, sem bila že kar nekaj metrov nad tlemi in me je skoraj kap, ko sem se poskusila dvigniti, a sem samo zdrsela navzdol. Potem sem se do Sedemdesetmetrce odvlekla z rokami, da so me še dva dni po tem bolele.

V jezercu sem si s staro zobno ščetko, ki je tam prav v ta namen, oprala opremo. Seveda mi je nekako uspelo pomočiti še rokavico v vodo, da je bila povsem mokra, čeprav sem jo ožela. Šini je šel že prej gor, da je zamenjal vrv na vrhu Sedemdesetmetrce, jaz pa sem dol pojedla čokoladico, ki se je enkrat vmes spremenila v prah.

Pranje opreme na poti navzgor.

Zelo podobno Sizifovemu opravilu.

Vrvi so blatne in spolzke, plezanje naporno.

Plezanje po Sedemdesetmetrci je bilo lažje, ker je oprema celo delovala. Šele takrat sem začela opažati kapnike in ostale zanimive podrobnosti, za katere pri spuščanju nisem imela časa. Šiniju sem še pomagala držati štrik, da ga je prerezal s plinskim gorilnikom, potem pa sva se končno odpravila proti površju.

V zadnjih stopnjah sem šele opazila, kako utrujena sem, ker so se neskončno vlekle in čeprav je bilo v Čaganki zanimivo in tudi nasploh super, sem se kar razveselila površja. Ven sem prišla zelo blatna, z veliko modricami in bolečimi mišicami, ampak zadovoljna.