Novi jamarji in jamarji pripravniki v JKNM
20.6.2017
V začetku aprila smo v klubu organizirali jamarski tečaj za nove jamarje pripravnike. Prijavilo se jih je 5 za pripravnika ter 2 za jamarja.
Po uvodnem srečanju, kjer smo jim predstavili kratko zgodovino kluba, nekaj o jamarstvu, krasu in kraških pojavih, smo jih že kar naslednji dan peljali v Jazbino, kjer so se spoznali z uporabo jamarskih lestvic, samovarovanjem, pomembnostjo komunikacije … Pa prvič jih je jama malce stisnila, utrudila in umazala.
Z vrvno tehniko so se že zelo kmalu srečali v podornici Malisnica, kjer so osvojili osnovno znanje, da so se pod inštruktorskim očesom lahko podili gor in dol po vrveh. To smo ponovili še parkrat, da so torej plezali v steni, kjer smo jih imeli pod nadzorom, prvič pa so se v »pravo« jamo podali na prvomajskem taboru pri Čaganki. Ko so se spustili v Čaganko – do Sedemdesetmetrce. Pa še v Netopirjevo dvorano so pokukali, kar je bilo povsem dovolj. Predvsem za inštruktorje, ki smo se zavedali odgovornosti, tečajniki pa so predvsem uživali.
Trening pred steno.
Trening v steni na vrvi.
Trening na drevesu.
Spustili smo se še v Cink križ, prvo brezno, nekaj prek 100 m globoko jamo, pa še par smo jih poskusili, preden so uradno lahko naredili klubski izpit. Kar je pomenilo, da so povsem usposobljeni za gibanje po podzemlju, seveda v spremstvu izkušenih kolegov!
Trening v jami.
Že skoraj gneča.
V Cinku s ponosnim inštruktorjem.
V soboto, 17. junija, pa smo pri Čaganki gostili republiške izpite za jamarje in pripravnike, ki jih vsakoletno organizira Jamarska zveza Slovenije, kjer so morali z ostalimi jamarji iz vse Slovenije pokazati znanje še na »uradnih« izpitih.
Jedlo se je pa vedno dobro.
So pomagale tudi pripravnice.
Moram priznati, da mi je bilo v veliko veselje opazovati naš prirastek, kako je napredoval iz tedna v teden, kako se je njihovo znanje večalo in samozavest rasla, a ko smo jih spustili pred inštruktorje na republiške izpite, se mi zdi, sem bil jaz še najbolj živčen. Saj sem vedel, da znajo, a kljub temu! Še posebej kandidata za jamarja sta morala pokazati kar nekaj znanja, kajti jamar mora samostojno opremiti poligon ter premagati vse prepreke, pa še tovariško pomoč mora obvladati, torej sneti poškodovanega tovariša z vrvi.
V soboto je šlo pa zares.
A tudi pripravnikom ni bilo povsem enostavno, predvsem letos jim je Walter prav mučilen poligon pripravil, je malce pomešal zadeve – verjetno je mislil, da mora vrvi zakomplicirati za jamarje reševalce, katerih vodja je.
Sam sem nadzoroval točke na vrhu jame in ko sem zagledal naše junake, predvsem junakinji, na vrvi proti površju, se mi je kar kamen od srca odvalil. Na vprašanje, kako jim gre, pa vedno dobil odgovor, da super, da so že kaj težjega plezali!
Torej, imamo Niko, Zvonko, Maja, Toneta in Naceta, ki so si suvereno prislužili diplomo jamarskega pripravnika in imamo Črta in Sandija, ki sta si prav tako z lahkoto prigarala diplomi jamarja.
JKNM-jevci so se vsi odlično odrezali.
Jamarsko-gasilska za konec.
In seveda imamo veliko inštruktorjev in izkušenih jamarjev, ki so pomagali, da je bilo temu tako, še več jih pa imamo, ki so pripomogli k temu, da bodo letošnji spomladanski izpiti JZS vsem udeležencem ostali v čudovitem spominu!
Damijan Šinigoj
Foto Damijan Šinigoj, Mihael Rukše, Tomaž Grdin
Dodatek 22. junij 2017
Že nekaj časa nazaj sem dobila idejo, da bi se začela ukvarjati z jamarstvom, vendar je priložnost za to prišla šele letos, ko sem se spomladi vpisala na tečaj za jamarja pripravnika.
Uvodno srečanje smo imeli 7. aprila v prostorih kluba. Povedali so nam nekaj o jamarstvu nasploh, zgodovini kluba in krasu in že v nedeljo smo obiskali jamo Jazbina. Poleg obiska jame naj bi se naučili uporabljati lestvice, samovarovanja in komunikacije. V petek so mi v klubu posodili plastičen živo-oranžen kombinezon, ki mi je bil enkrat prevelik. Da je to lahko zelo neprijetno, sem ugotovila šele, ko sem morala v njem preplezati manjši kamin v Jazbini, in takrat sem pomislila, da jamarstvo morda ni bilo tako dobra ideja. Poleg tega so se mi malo zamerile tudi lestvice, na katerih sem zelo nerodna, tudi še zdaj.
Naslednji teden smo v klubu spoznali osnove vrvne tehnike in dobili osebno opremo, ki jo uporabljajo jamarji (in meni so posodili drug kombinezon, ki je še bolj pisan, ampak tudi bolj udoben). V nedeljo pa smo se kar zares lotili plezanja v podornici Malisnica. Najprej ni šlo preveč dobro, zataknila in zapletla sem se namreč na vsakem pritrdišču in jamarji so mi vzpodbudno povedali, da nikoli ne bo lažje. Poleg vrvne tehnike sem se naučila tudi, da jim ne smem vsega verjeti, saj je bilo že naslednjič lažje, ko smo imeli vajo v Stropnici.
Takrat smo prvič obiskali znameniti bivak pri Čaganki, ki smo ga od takrat naprej še velikokrat videli. Tokrat je šlo vse skupaj že veliko boljše, zataknila sem se samo dvakrat.
Na prvomajskem taboru smo se spustili v Čaganko, do sedemdesetmetrce, ogledali smo si tudi Netopirjevo dvorano. Naslednji dan pa smo šli v Dvojno katedralo, ki mi je bila izmed vseh jam še najbolj všeč.
Imeli smo še nekaj vaj in desetega junija klubski izpit, kjer smo videli, kako približno bodo potekali republiški izpiti. Šli smo čez vse izpitne točke in strenirali še to, kar je bilo potrebno.
Izpiti JZS so bili 17. junija v Stropnici, ki smo jo mi že dobro poznali. Nekateri so teoretični del izpita pisali že zvečer dan prej, ostali pa smo ga pisali takoj zjutraj. Poleg znanja o jamah, katastru, varovanju jam in podobnega smo pokazali tudi, da znamo sodelovati in pomagati drug drugemu. Nato smo šli na teren. Najprej sva z Niko šli na lestvice, ki jih od Jazbine nisem nič bolj vzljubila in sem si kar oddahnila, ko je bilo konec. Potem sem šla delat vozle in za tem na poligon. Priznati moram, da sem bila kar malo presenečena nad tem, kako gladko je vse skupaj potekalo, pričakovala sem, da se bo večkrat zataknilo in se potem ni. Seveda pa se moramo za to zahvaliti vsem inštruktorjem in jamarjem, ki so nam pomagali in nas pripravili za izpite, in ni mi žal, da sem se vpisala na tečaj.
Zvonka Janežič