Čaganka - prvomajski tabor

4.5.2017

Zaradi do skoraj zadnjega dneva napovedovanega slabega vremena čez prvomajske praznike letos na prvomajsko Čagankarjenje kaj dosti pogumno sploh nismo vabili. Smo se v klubu kar nekako dogovorili, da tečajnike bomo prisilili, da pridejo, če pride pa še kdo, pa toliko bolje.

Jamarska v gasilskem slogu, pred odhodom v Čaganko.

Vreme se je začuda naredilo, sodelovalo pa nas je 9 članov in 4 tečajniki. Začeli smo v soboto z zelo nadzorovanim spustom tečajnikov do Sedemdesetmetrce v Čaganki. Saj ne, da jim nismo zaupali, a na začetku je vedno bolje še malce nadzorovati, koliko so se zares naučili, saj je v jami prepenjanje na sidriščih vseeno povsem drugačno kakor na steni. Ker jim je dobro šlo od rok in nog, smo jih za nagrado peljali še v Netopirjevo dvorano, da so še prečnico poskusili in malce ožine preverili, na koncu pa uživali ob prelepem jezercu, ki je eno lepših v Čaganki.

Zvonka.

Prijatelj pod budnim očesom inštruktorja.

V Netopirjevi dvorani.

Tečajniki kar zadovoljni.

Krst Zvonke ni preveč bolel.

Nace je pa štrik bolj začutil.

Vse skupaj nam je vzelo veliko časa, a smo zunaj še ujeli dan. Ko smo se preoblekli in malo očedili, nam je pa zunanja ekipa, ki je pregledala in popravila hladilnik (kdor je bil pri Čaganki, že ve, kaj je to, pa tisti, ki imajo tudi poleti radi hladno pivo, prav tako), pripravila večerjo. Mesne dobrote z žara, kakopak. No, razen za predsednika, ki si je privoščil vegetarijanske dobrote z žara, da so se te tu in tam pa mesnih dobrot dotikale, ga pa ni preveč motilo … Po večerji je sledil še krst z vrvjo novih tečajnikov ter seveda rajanje globoko v noč, kakor se za prvomajski tabor pač spodobi.

V nedeljo ne prezgodaj zjutraj smo se Anži, Tico in spodaj podpisani pa na dno Čaganke spustili, da po dolgem času spet kaj postorimo. Še prej smo seveda pojedli sveže spečene bureke, ki nam jih je gor prinesel Tom, kar je verjetno povzročilo, da smo bili malce počasnejši, saj smo do bivaka v Kalahariju na 450 m pod zemeljskim površjem potrebovali skoraj tri ure! Anži in Tico sta se po kavici zapodila v meander kakšnih 30 m niže, jaz sem se pa dolgo načrtovanega vodovoda lotil. Smo že pred časom dol prinesli dve vrtni cevi, obe dolgi po 20 m, ki sem ju nameraval speljati od bivaka do manjšega slapu v sosednji dvorani. Zakaj? Ker spodaj kuhamo in posodo peremo, vodo v kanistru je pa prek ožin in nekaj blatnih preprek zelo težko nositi. Posoda pa potem ostaja napol oprana in ko pridemo naslednjič, je že toliko plesni na njej, da že skoraj hodi!

Gremo na 500!

Smo se trudili priti na 500.

In smo se res trudili priti na 500.

Kar nekajkrat sem se moral sprehoditi gor in dol, da sem vse spravil, kamor je bilo treba in se zagotovo namučil bolj kot prijatelja malo niže, ko sem pa končno plastično posodo, ki sem jo dol pritrogal z veliko muko, saj se je non-stop zatikala, poskusil pod slap umestiti, se je pa zataknilo. Je bilo nevarno po slapu plezati sam in nezavarovan in čeprav sem kar nekajkrat poskusil, sem potem pomislil, da bi me že zvit gleženj na globini 450 m spravil v gromozanske težave in sem raje odnehal. Sem vseeno potem kar nekaj časa buljil v konec cevi pri bivaku, če bo kaj priteklo, pa žal ni. Vodovod zdaj torej je, dela pa (še) ne. Bomo popravili, ko dol dobimo prvega vodovodarja, ki mi bo voljan pomagati!

Sem se potem še do prijateljev spravil pokukati, kaj počneta in moram iskreno povedati, da sem bil spet nadvse impresioniran nad rovom, ki sta ga večinoma izkopala in razbila Klemi in Anži! Sem na delovišču kakšnih 480 m globoko prav navijal, da bi se nam končno odprlo, da bi Klemiju, ki se te dni vrača z nekajmesečne jamarske odprave v Mehiki, lahko veselo povedal, da smo prebili 500 m, njega pa ni bilo, a nam ni uspelo. Je zmanjkalo energije v vrtalniku …

Ko smo se vrnili v bivak in si nekaj za pod zob pripravili, smo pa po jamarskem telefonu izvedeli, da so tečajniki v spremstvu izkušenih jamarjev poiskali dve novi jami in sodelovali pri raziskovanju, za nagrado pa so se lahko spustili v Dvojno katedralo. Kar je, verjemite, nadvse adrenalinsko, saj je Katedrala znana po tem, da ko kakšnih 60 m visoko zabingljaš na vrvi in dol pogledaš, kamor na dno občasno celo sonce posije, tudi izkušenim jamarjem malce ritnice stisne. Druga ekipa pa se je medtem spustila v Brezno pri Čaganki, kjer je malo odmetavala, malo pa izvlekla kup skal in peska z dna podora ter prišla do ozkega skalnega rova.

V Kalahariju smo povečerjali.

Blejsko juhico.

S Ticotom sva dol sicer nesla spalki, ker sva nameravala spodaj prespati, a sva se potem počutila tako olimpijsko, da smo okoli desetih zvečer vsi trije kar proti površju krenili. Pa je olimpijsko razpoloženje kaj kmalu minilo, predvsem mene, saj sem se že v spodnjih delih prav nemarno zatikal, ko da sem prvič dol, Ticotu pa tudi ni šlo kaj bolje. Kdaj sta se onadva ven izstrelila, sem pozabil, sam sem prisvinjal ven šele ob pol štirih zjutraj!

Ven smo prišli umazani.

In z zadnjimi atomi moči.

Nekateri so pa že spali.

Zunanja ekipa, ki je menda do dveh zjutraj kar na drevesu vadila vrvno tehniko ter se nekajkrat spustila v prvo brezno Čaganke, je medtem seveda že omagala, le Črt me je počakal, da mi je pasulj ponudil in vodo segrel, da sem se lahko pred spanjem malce umil.

Pa kaj dosti nisem spal, saj so nas vse tri jamarske reševalce, ki smo bili na taboru, v ponedeljek, 1. maja, že okoli devetih zjutraj poklicali, naj gremo v neko jamo blizu Vinice pokukati, ker so sumili, da bi lahko pogrešana starejša ženska vanjo padla. Največja težava je bila, ker je bila naša oprema skrita v kupu blata in povsem premočena, sta pa vsaj Tico in Anži, ki sta malce manjša od mene, nafehtala vsaj relativno čisto opremo drugih dveh jamarjev. V jamo smo se spustili, prepričani, da ne bo nič, pa je bilo! Ženska, ki je padla kakšnih 25 metrov globoko, je bila začuda živa, seveda pa hudo poškodovana. Do prihoda drugih jamarskih reševalcev, ki so prišli s potrebno opremo in zdravnico JRS, smo sami naredili, kar smo lahko, kar seveda ni bilo veliko. Si je pa Anži, ki je bil prvi v jami, slekel kombinezon in poškodovano gospo pokril, pa rane smo ji oskrbeli, da ni več krvavela.

Reševalna akcija s srečnim koncem.

Z akcijo smo zaključili ob treh popoldne in preden smo pospravili vse skupaj ter nekaj pojedli, je že skoraj noč padla. Smo se vrnili k Čaganki po stvari, kjer pa ni bilo več nikogar. Po našem odhodu se je del ekipe spravil (zaenkrat še neuspešno) širiti ožino v dihalniku v bližini tabora, drugi del je pa (uspešno) urejal dovozno pot in pripravljal drva. Kar me je pa najbolj prijetno presenetilo, VSE so pospravili!

Smo torej le vzeli svoje stvari, v dnevnik v bivaku zapisali, da je letošnji prvomajski tabor zaključen in odpeketali domov. Najprej seveda pod tuš!

Damijan Šinigoj

Matija Gašperšič, Anže Tomšič, Jože Tomšič, Sandi Vidrih, Zdravko Bučar, Črt Bučar, Srečko Vidic, Ignac Vidrih, Matej Arko, Toni Prijatelj, Zvonka Janežič, Andrej Jaklič