Čaganka - Južni rov še ni končan
20.3.2017
Bosanski jamarski reševalec Aco Pegan si zares želi obiskati Čaganko že nekaj let, a vedno nekaj vmes pride. Ko so ga pred dnevi poklicali srbski jamarski reševalci, če lahko pridejo kondicirati v Jojkinovac, v katerem on vodi raziskovanja, jih je prepričal, naj se raje zapeljejo do Čaganke, sproti pa še njega poberejo. Da razdalja do Slovenije je sicer nekaj večja, a so ceste boljše in zatorej pot hitrejša. In so res prišli enkrat v petek pozno ponoči, a ko sva s sestro v bivaku golaž odstavila z ognja in v Kanižarico skočila po goste, Acota med njimi seveda ni bilo. Je zbolel.
Prav vsi so navijali, da bi šli radi na dno, saj jim v Srbiji tako globokih jam primanjkuje oziroma jih sploh nimajo, jaz sem jih pa v Južni rov rinil. Namreč, že kar nekaj časa ni deževalo in prepričan sem bil, da se je jama že tako posušila, da bi lahko pogledali pod slap na koncu Južnega rova, kjer je trenutno še najbolj obetavna možnost nadaljevanja. V tisti podor nametanih blokov smo sicer že pokukali in vsaj osnovni firbec potešili, a nas je v hipu tako opralo, da za kaj bolj resnega ni bilo možnosti in smo raje raziskovali druge možnosti, kjer ni bilo tako mokro.
Srbski reševalci so na koncu sicer popustili in se strinjali, da gremo najprej v Južni rov malo raziskovati, a sem jim moral obljubiti, da bomo potem, ko tam končamo, pa še na dno skočili. Sem obljubil, čeprav sem vedel, kako se bo zgodba končala, saj priti na konec Južnega rova, dasiravno je »samo« na globini 200 m, ni ravno mačji kašelj …
V jamo smo se odpravili šele v soboto malo pred dvanajsto, smo kar kofetkali na sončku, se nam nikamor ni mudilo. Jasna je nekje na sredini obrnila, mi smo pa seveda najprej v Severni rov zavili v bivak. Uganili ste, na kavo! No, Kure in Rade sta zavila, jaz sem kar nekaj časa sedel v Akustični dvorani in čakal Rikija, ki je trenutno še bolj gorski reševalec kakor jamarski in mu je šlo bolj počasi. V Srbiji tako kot na Hrvaškem jamarski reševalci spadajo pod gorsko reševalno službo in morajo biti najprej dobri gorski reševalci, šele potem se lahko »specializirajo« za jamarstvo in mladenič Riki je šele ravno dobro začel s specializacijo ...
Čisti in olimpijski pred odhodom v jamo.
Ko se je spustil nekako do sredine brezna, sem mu pa zavpil, da naj, ko pride do dna, zavije na levo ter ob levi steni hodi in bo do bivaka prišel, jaz sem se pa kar odpravil za vonjem po kavi. In smo sedeli potem v bivaku kakor v gostilni in kofetkali, menda smo šele po tretji kavi ugotovili, da Rikija še vedno ni. Seveda nas je čakal že v prvi dvorani Južnega rova in se nas je razveselil ko sirota belega kruha. V kolonici smo se potem zapodili v prve ožine in bolj je bilo ozko, bolj so me prijatelji Srbi zafrkavali, kdaj bo ozko postalo, da se mi je kar malo zamalo zdelo! Saj parkrat so vmes seveda tudi utihnili in sem vedel, da jih je stisnilo, a če sem jih privoščljivo povprašal, kako je, so se režali na vsa usta in zatrjevali, da komaj čakajo ožin. Da vsaj Kuretu ni bilo tako enostavno, kakor me je prepričeval, sem pa vedel po tem, kako je vetrove spuščal. Ko smo bili v Srbiji na reševalni vaji v podobnih ožinah, je prav takšne spuščal in se izgovarjal, da verjetno mulj smrdi. V Južnem rovu pa mulja sploh ni …
Pred začetkom raziskovanja smo morali seveda še na kavo v Severni rov.
Menda ni tako ozko.
Ko sem pokazal fotoaparat, je na obrazu takoj zaigral nasmešek, nobenega matra nisem mogel ujeti.
Smo končno prišli v predzadnjo dvorano, kjer se spet voda pojavi ter posledično blato, na katerega se kar prilepiš in noge le s težavo dviguješ. Tam se moraš spustiti po vrvi, meni pa se enostavno ni ljubilo nadeti pasu. Ker sem vedel, da bo potem pas le še kepa blata, vse plezalne naprave pa prav tako. Zadnji dve dvorani sta se povsem zaprli in kjerkoli smo rili, se je zaprlo, le še v podor, kamor slap pada, nismo pogledali, ker je bilo vedno preveč vode. Prepričan sem bil, da bodo prijatelji tudi sami lahko pokukali med skalne bloke in res so se sami zapodili v raziskovanje. Jih je bilo prav luštno poslušati, ko so garali nekje pod mano in med tistimi skalnimi bloki iskali prehod, meni je vmes pa dolgčas postalo. Na srečo ne toliko, da bi si pas nadel in se do njih spustil, sem raje splezal na drugi konec dvorane in začel stikati med tam naloženimi bloki, ki so padli s stropa. Nekateri so veliki tudi kot avto in le čudež jih menda drži nametane tako skupaj enega na drugem, da sem se prav neprijetno počutil, a ko sem čez čas odkril dokaj varen prehod med njimi, je strah nadomestilo razburjenje. Bolj ko sem rinil med bloki in iskal prehode, bolj se je dvigal raziskovalni adrenalin. Če je bil kakšen prehod ozek ali nizek ali kako drugače kompliciran, sem v blato puščico zarisal, da se bom znal vrniti (ker toliko sem pa že pameten, da vem, da jamariš nikoli ne sam!) in čeprav sem si dopovedoval, da je bolje, če se vrnem in pokličem še koga, da bi mi pomagal, je tista raziskovalna žilica vedno znova premagala. Po kakšnih dvajsetih minutah, ko se mi res že niti sanjalo več ni, kje sploh sem in ko je minilo ravno toliko minut, kar sem bil nazadnje pokonci, sem pa na prepotenem obrazu začutil prepih! To je vedno obetaven znak, to pomeni, da jama gre! Sem se še malo pomatral pod veliko skalo in se ležeč na trebuhu skozi majhno luknjico zazrl v malo večji prostor, kakšne štiri metre pod mano. Sem opazoval tisto zemljo tam dol ko Kajfežev kozel zelje čez plot in mi je bilo jasno, da dol se bom brez vrvi in opreme sicer lahko spustil, gor pa ne bom več prišel. In sem ležal tam in mi je razum dopovedoval, naj se vrnem po pomoč in opremo, firbec me je pa prepričeval, naj se kar spustim, da gor bom pa potem prišel tako, da bom na kup zložil kamenje in se povzpel po njem. In itak da sem poslušal firbec in se nekako zrinil v tisto luknjo. Srce je bilo ko noro, ko sem z nogami bingljajoč po zraku iskal oporo in z ritjo poskusil toliko trenja ustvariti, da bi čmoknil počasi, ko sem pa končno spet bil na tleh, sem se po kolenih kar nemudoma napotil za prepihom. In nenadoma obstal pred ogromno dvorano! Kamor koli sem posvetil, povsod mi je le tema odgovorila, pa imam dobro luč!
Srce je bilo kot noro. Južni rov gre, GRE! Prva želja je bila, da bi kar naprej raziskoval, a je končno premagal razum. Jap, tudi pri meni se to včasih zgodi. Sem se odločil vrniti in poklicati prijatelje, da sem našel novo dvorano, naj pridejo pomagat, da raziščemo. Že med plazenjem nazaj sem želel kričati in vpiti in klicati, a sem se bal, da če bi bil preglasen, bi tiste gromozanske skalne bloke zrušil. Sem se tako vračal ob steni, kjer se mi je zdelo še najbolj varno in komaj čakal, da pridem do prijateljev, hkrati se je pa celo že malo nejevolja pojavila. Do tistih, ki so tam raziskovali. Sem se prav opomnil, da jih bom moral okarati, kako so med tistimi bloki pogledali, da tega niso našli in smo imeli kar nekaj nepotrebnih akcij potem v naslednji dvorani, kjer se je zaprlo …
Končno sem se nekako prebil do tam, kjer sem pustil opremo in začel vpiti, naj pridejo gor, da sem odkril nadaljevanje. Oni so pa od spodaj vpili, da so oni tudi našli nadaljevanje in da bodo najprej tisto raziskali. Smo tako malo dol in gor vpili in sem si končno izprosil vsaj enega Srba, ki bi prišel gor pomagat raziskovat. Kure je bil že globoko dol pod slapom, Rade prav tako, ostali so bili pa v končni dvorani. Sem čakal Bilija, da prisopiha nazaj, vmes pa navdušen kadil in se komaj zadrževal, da nisem spet nazaj kar sam stekel.
Ko sem spodaj zagledal luči, me je pa nenadoma zadelo. Prav nekakšna slutnja me je obšla, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo! Kaj pa, če …?
Sem počasi vstal in po globokem blatu odracal proti izhodu iz jame, torej tja, od koder smo prišli. Kaj pa, če sem odkril dvorano, iz katere smo prišli?
Sem se spravil na trebuh in se po relativno kratkem prehodu priplazil do dvorane. Sem počasi dvignil glavo in jo osvetlil. Ne, ni ista! Skoraj slišno sem si oddahnil. V tisti »moji« dvorani je bil en ogromen ozek kamnit blok poševno položen skoraj od stropa do tal. Ampak dvom je pa še kar vrtal. Sem se splazil še malo naprej in pogledal še bolj desno. In je bil tam. Tisti blok. Kar nerodno mi je postalo. Pa zaklel sem verjetno tudi!
Sem se počasi obrnil in vrnil v dvorano, kjer so Srbi še kar delali in verjetno z malce sramu zavpil dol, da naj kar delajo, da sem na novo odkril samo Ameriko!
In so delali, kakopak, kar nekaj ur, kakšnih 13 metrov so se prebili v globino do aktivnega meandra, po katerem voda kakor po izprani soteski vijuga proti zadnji dvorani, v kateri izgineva pa druga voda. Nekaj akcij bo potrebnih in malo sreče, pa se bo Južni rov verjetno spet nadaljeval …
Južni rov je na koncu res blaten, je ugotovil Riki.
Popolnoma prekriti z blatom smo se vrnili v bivak v Severnem rovu ter, uganili ste, spili vsak dve ali tri kave ter nekaj pojedli. Dobro, Riki je pil čaj, sem ga že zgoraj opozoril, da če hoče piti čaj, si mora vrečko vzeti s sabo in jo je res, ampak spil je samo enega, ker se nam je za čaj zdelo škoda vroče vode.
Ura je bila nekaj pred deseto, po voxu sem poklical v bazo, a se mi nihče ni javil. Potem smo pospravili stvari in se dodobra utrujeni počasi napotili proti površju. Saj ne rečem, ko sem jih v bivaku provociral, če gremo zdaj pa še na dno, kakor smo se zunaj dogovorili, so bili vsi za. Ne zelo iskreno in ne zelo navdušeno in čeprav sem se za hip poigraval z mislijo, da bi za hec in provokacijo zavil proti Game Overju, tega potem nisem storil. Ker so Srbi ravno prav trmasti, da bi potem pa res vztrajali, da gremo in nas še danes ne bi bilo ven!
Čaganka jih je navdušila, tudi domov so se odpeljali nasmejanih obrazov, čeprav z bolečimi mišicami.
S Kuretom sva ven pokukala še pred polnočjo v toplo noč in vroč Jasnin prebranac (in kavo, kakopak!), Grdin, ki je firbec gor prinesel, je napravil par fotk, ostali srbski gorski reševalci, nevajeni blata, so pa malo dlje hodili ven. A so prišli še pred zoro! Bili, Igi in Rade so seveda veselico potem z nami ob ognju udarili, Riki je pa zaspal za mizo, že ko je prebranac jedel.
V nedeljo smo se poslovili, nad jamo in gostoljubjem navdušeni, zagotovo še pridejo. Po kakšnih treh ali štirih letih, ko malo pozabijo …
Damijan Šinigoj
Jasna Šinigoj, Tomaž Grdin, Miloš Kuraica, Rade, Igor, Bili, Riki