Zverinjačke rupe 2016

19.8.2016

Zverinjačke rupe so, kot že samo ime namiguje, res divje kraško površje na Lovćenu v Črni gori. Območje je prepredeno s strmimi vrtačami in udornicami, velikih vhodnih brezen kar mrgoli. To območje se nahaja med 1250 in 1500 metrov nad morjem. Pri tem je besedna zveza »nad morjem« mišljena skoraj dobesedno, saj se na jugozahodnem delu površje strmo spušča proti Kotorskem zalivu. Vsa voda iz tega območja se po vsej verjetnosti odvaja proti izvirom v Kotorju, kar pomeni krepko preko 1000 metrov globinskega potenciala jam. In ravno sredi tega se odpira jamski sistem Pala skala.

Pogled proti najvišjem vrhu Lovćena – Štirovniku (1749 m).

Prvo odpravo na to območje je organiziral Jamarski klub Brežice leta 2010. Takrat so odkrili vhod v Palo skalo ter jamo raziskali do globine –185 metrov. Naslednja odprava je sledila šele 4 leta kasneje in tej sem se kot edini predstavnik JKNM pridružil tudi sam. Jamo smo raziskali do globine –450 metrov. Kako je potekala tista odprava, si lahko preberete v tej novički. Na zadnji akciji te odprave smo ostali pred večjim breznom, vendar za spust vanj takrat nismo imeli več opreme in časa. Od takrat so nam misli uhajale k tem breznu in s časom so dimenzije in globine brezna postajale vse večje in večje. Na koncu smo sanjali, da kamen leti 10 sekund in da je brezno globoko krepko čez 100 metrov ... Zato je končno dozorela ideja o tretji jamarski odpravi na to območje.

Odpravo smo zastavili kot skupno akcijo več jamarskih klubov iz Slovenije, pridružili so se nam tudi posamezniki iz drugih držav. Glavni koordinator odprave je še naprej ostal Jamarski klub Brežice, vodenje pa je, kot že do sedaj, prevzel Jure Tičar. Jedro odprave smo poleg Jureta tvorili še Marko Erker (JD Logatec), Leopold Bregar (JK Krka) in moja malenkost, ki smo edini preživeli polna dva tedna na Lovćenu – ostali so se nam pridružili bodisi prvi, bodisi drugi teden. Prvi teden so bili z nami še Vasja Zaman in Tjaša Zupin (JD Carnium Kranj), Damijan Šinigoj in Tomaž Grdin (JKNM), ter Yuri in Tatiana Schwartz z otrokoma Olgo in Sašo, ter Yurijev oče Boris (vsi Novosibirsk Diggers) iz Rusije/Švedske. Drugi teden odprave so se nam pridružili še Aleš Orešar, Rok Baškovč in Tommy Kolman (vsi JK Brežice) ter Anže Tomšič (JKNM).

Kombi JRS po končanem zlaganju (basanju).

Taborni prostor.

Šini in Tomi pred vstopom v jamo.

V veliko pomoč, predvsem pri logistiki in skrbi za taborni prostor, so nam bili tudi letos predstavniki črnogorske jamarske zveze z njihovim predsednikom Veselinom Mijuškovićem na čelu. Pri raziskovanju in vseh aktivnostih v taboru so pomagali še jamarji Danijela Šćepanović, Jasmina Joksović, Željko Barac in Ana Mijanović.

Veso je večinoma skrbel za taborno prehrano.

Kot se za pravo jamarsko odpravo spodobi, so se nam načrti porušili že takoj na začetku, preden smo sploh zapustili državo. Jamarska reševalna služba Slovenije nam je namreč prijazno odstopila svoj kombi za čas odprave, ki smo ga nameravali vpresti še v avtomobilsko prikolico. Ta je bila napolnjena z razno taborno in jamarsko opremo. Ko smo do polnega naložili še kombi z vso preostalo opremo in zapeli prikolico za kljuko, smo ugotovili, da kombi nima tretje tablice. Vajeni reševanja težav in opogumljeni s treningi tetrisa v mladih letih, smo vso robo še enkrat zložili iz kombija in prikolice ter vse skupaj zbasali v kombi, da je pokal po vseh varih. In tako smo se odpravili na pot. Najprej do Paklenice, kjer smo zvečer prespali, in naslednji dan v soboto do tabornega prostora na Lovćenu. Nedelja je v glavnem minila v duhu urejanja tabornega prostora (postavljanje tuširnice, WC –ja, kuhinje, ...), popoldne pa sta se Marko in Šini odpravila opremit Palo skalo do globine 185 metrov. Na koncu dneva smo dobili očiten dokaz, da smo jamarji že polovično prilagojeni na večno temo (kot naša pijavka v Čaganki), saj smo si čisto vsi pridelali kar dobre sončne opekline.

Učinek sonca na jamarjev hrbet.

V ponedeljek in torek smo opremili jamo do –450 metrov globine, kjer smo se leta 2014 ustavili. Yuri in Tatiana sta napeljala žico za jamski telefon do globine –270 metrov, Šini, Tomi in Vasja so širili meander na –200 metrov. V sredo je Damijan nadaljeval svoje delo skupaj s Tomijem. Marko in jaz sva se odpravila opremit novo brezno v nadaljevanju, Jure in Vasja pa sta nosila opremo za bivak, ki bi ga postavili na primernem mestu v nižjih delih jame. Izkazalo se je, da je skrivnostno brezno naše domišljije globoko okoli 70 metrov, na njegovem dnu pa je bil velik podor. Ker ni bilo videti očitnega nadaljevanja, smo se usmerili v krajši kamin (10 m), za katerim je zijala praznina. Ko ga je Marko preplezal, smo vsi zdirjali za njim, saj se je zadaj slišal samo odmev Markovih navdušenih krikov. Vstopili smo v ogromno dvorano dimenzij 80 x 50 metrov in z višino preko 50 metrov. Nekaj časa smo se potikali med ogromnimi podornimi bloki, potem pa določili primerno mesto za postavitev bivaka, ki smo ga tudi zravnali. Odločitev je bila, da naslednjič pregledamo možna nadaljevanja v podoru pod breznom in preplezamo kamin na eni strani velike dvorane.

Vso opremo je bilo treba do jame (20 minut hoje) znositi na hrbtu.

Jure pred relativno širokim prehodom v jami.

Četrtek je bil namenjen za počitek in celotna ekipa se je odpravila na morje (razen Vesa in Jasmine, ki sta varovala tabor). Najprej smo se najedli pice v Cetinju (kar je bila dobrodošla sprememba od taborne kuhinje), potem pa smo se odpravili iskat rajsko plažo v Budvi. Po eni uri vožnje gor in dol ob obali smo se zadovoljili z betonsko plažo, v džungli senčnih marel in nešteto turistov. Na srečo smo se jim zdeli malo sumljivi, zato so nam odstopili nekaj prostora. Morska voda je še kako dobro dela številnim odrgninam in modricam po telesu.

Na obisk je prišla tudi Črnogorska mladinska nogometna reprezentanca.

Yuri z Olgo in Sašo.

V petek smo načrtovali, da bi prvič prespali v bivaku na –530 metrov globine. Prva sta se v jamo odpravila Marko in Yuri, za njimi pa še Jure, Danijela in jaz, ki smo služili Tomiju kot asistenti pri fotografiranju vhodnih delov jame. Kmalu sta nas dohitela Damijan in Poldi, ki sta skupaj z Danijelo nadaljevala izgradnjo predora skozi meander. Jure, Tomi in jaz smo nadaljevali pot proti dnu, sproti pa naredili še nekaj posnetkov. Od –350 metrov naprej smo od Marka in Yurija prevzeli napeljevanje žice, ona dva pa sta se odpravila izmerit nove dele. Inštalacijska dela so v jami kar zamudna, tako da smo v bivak prispeli že pozno popoldne. Tam smo poizkusili jamske specialitete iz lonca (kuskus v goveji juhi s tuno) in nadaljevali z urejanjem bivaka ter fotografiranjem ogromne dvorane. Ker je v bivaku prostora samo za tri jamarje, sva se po foto akciji s Tomijem vrnila na površje, ostali pa so prespali prvo noč v bivaku. V soboto je podzemna ekipa našla prehod v vodni meander med podornimi bloki pod 70 –metrskim breznom. Namerili so 135 m novih delov, ustavila pa jih je večja vertikala in ožina, skozi katero se je stlačil samo Marko. Na površju smo med tem izvedli primopredajo moštva, saj so nas zapustili Yuri in Tatiana z otroci ter Damijan in Tomi, zamenjali pa so jih Aleš, Rok, Tommy in Anži.

V jami je med 3 in 5 stopinj Celzija.

V nedeljo sem takoj izkoristil novo energijo in z Anžijem sva se odpravila z opremo za širjenje na dno. Razširila sva vse ozke dele, ki so oteževali prehod v res lep vodni meander. Po širjenju sva se vrnila v bivak in si privoščila spanec pravičnega, saj sva spala skupaj 10 ur! V ponedeljek dopoldne sva opremila več krajših stopenj v meandru in se spustila do globine okoli –640 metrov. Tam nama je zmanjkalo vrvi, zato sva se vrnila na površje. Na poti sva že srečala Jureta in Roka, otovorjena z dodatnimi vrvmi, namenjenimi za nadaljevanje raziskovanja. V meandru na –200 m sva srečala še Marka in Poldija, ki sta končevala predor. Po celem tednu širjenja meandra so bili res vidni rezultati, saj je bil ta sedaj veliko bolj prehoden, kot na začetku. Vloženega je bilo res ogromno dela. Na dnu je Juretu in Roku uspelo opremiti še cca. 10 –metrsko stopnjo, pred katero sva se ustavila z Anžijem, potem pa sta prišla do čepa iz blata in kamenja, ki je zapiral nadaljevanje jame. Vrnila sta se v bivak, kjer sta prespala. V torek so Jureta in Roka na dnu zamenjali Marko, Aleš in Tommy, ki so izmerili vse nove dele jame. Namerili so –662 metrov globine do trenutnega čepa. Nadaljevanje je sicer izredno perspektivno, saj je iz razpoke nad čepom čutiti močan prepih. Bo pa potrebnega nekaj dela, da se bo naslednje leto čep prekopal. Na površju so ta dan Poldi, Danijela in Anži dokončno raziskali in izmerili tudi brezno Direktor, ki se konča v podoru pri zelo solidnih –170 metrih globine.

Jamski bivak je zgrajen po standardih za tri ljudi oziroma štiri jamarje.

»Manjši« prodnik v spodnjem meandru ( –600 m).

Sreda je bila dan za razopremljanje jame. Ekipa, ki je prespala v bivaku, je pospravila bivak in razopremila jamo do –450 metrov. Tam sva jih počakala midva z Anžijem in prevzela razopremljanje. Skupaj smo se prebijali do meandra na –200 metrov, kjer smo dobili okrepitve v Juretu, Danijeli in Poldiju. Presenetili so nas v improvizirani »Kafani kod Balvana«, kjer so nas postregli s Snickersi in čajem. To nam je vlilo novih moči in skupaj smo jamo razopremili do izhoda. Zadnjih 100 metrov sva z Anžijem vlekla vsak po okoli 35 kg opreme v transportkah. Skupno smo iz jame potegnili okoli 150 kg opreme.

Iz jame smo v enem dnevu znesli 14 transportk (150 kg).

Zadnji dnevi odprave so minili predvsem v pospravljanju tabora in opreme ter počitku in regeneraciji. V petek je nastopil tudi večer za sprostitev napetosti, ki so se nabrale v preteklih dveh tednih. Tako smo med drugim v globokem stanju duhovne zamaknjenosti sredi noči tekali čez žerjavico in polagali jamski telefon med šotori v taboru ... Na srečo se je, razen nekaj opeklinskih mehurjev na nogah in ožganih dlak, vse končalo brez hujših posledic. V soboto je sledila še vožnja do Paklenice, kjer smo prenočili, in v nedeljo odhod domov. Za zaključek nas je Sanja v Dobenem pričakala z uradno torto odprave Zverinjačke rupe 2016. To smo potem ceremonialno pojedli in tako simbolno zaključili z letošnjo odpravo.

Uradna torta odprave.

Če potegnem črto, smo letos dosegli kar zgledno globino. Predvsem pa smo tlakovali pot za naslednjo odpravo, saj je sedaj v jamo napeljana žica za telefon, na –530 metrov je postavljen bivak, jama pa je sedaj kar zgledno opremljena s pritrdišči.

Na koncu bi se rad zahvalil vsem udeležencem odprave, saj smo skupaj preživeli res lepa dva tedna, vsak od nas pa je v skupni uspeh vložil velik del sebe. Zahvalil bi se tudi vsem, ki so nam pomagali pri organizaciji te odprave, predvsem Jamarski reševalni službi za izposojo kombija ter ostalim podjetjem in posameznikom, ki so omenjeni na uradni strani odprave: www. zverinjacke –rupe.si

Pala skala, do drugega leta, na svidenje!

Fotografije: Marko Erker, Jure Tičar, Damijan Šinigoj, Rok Baškovč

Klemen Mihalič


Dodatek 20. avgust 2016

V nadaljevanju še nekaj izvrstnih fotografij Tomaža Grdina, ki pokažejo prave dimenzije osvojenih podzemnih prostorov. Med ogledom ne spreglejte, da so tiste drobne svetle pikice jamarji ;-)

Marko Pršina

 

60-metrsko brezno na globini -115 metrov.

Zagozden balvan na globini - 340 metrov.

Življenje jamskih taboriščnikov.

Mogočna dvorana na globini - 515 metrov.

V ozadju dvorane je viden kamin, kjer je tudi eno izmed možnih nadaljevanj.

Ponekod v dvorani so vidni odtrgani bloki s stropa v velikosti stanovanjske hiše.

Fotografija prehoda med zadnjim 70-metrskim breznom in mogočno dvorano.