Čaganka – Južni rov in tlaka na dnu

11.5.2016

Pozornemu bralcu klubskih novic ne uide pomembna informacija o intenziteti raziskovanj Čaganke, ki smo jim priča v zadnjem obdobju. Akcije se vrstijo skorajda tedensko, kar gre zahvala predvsem posameznikom, ki so se odzvali klicu Čaganke in pa nenazadnje zadnjim prebojem, ki so se pompozno zgodili v Južnem rovu (JR). Le ta je bil v kratkem obdobju podaljšan preko 300 metrov. Matematika na palec pokaže, da je Južnega rova do sedaj znanega preko 650 metrov. Nikakor pa ne gre zanemariti truda in dosežkom na dnu ter v Kalahariju.

Gasilska tapravih jamarjev.

V soboto (en teden po novem preboju v JR) nas je pet tapravih jamarjev odločenih, da vložimo vse svoje znanje v nova raziskovanja Južnega rova kakor tudi dna. Po obvezni gasilski oddrvimo vsak svojemu cilju.

Južni rov Čaganke

Vsi trije udeleženci smo bili prvopristopniki novih delov, neznanka za nas je bila samo tema za Inverzno dvorano, ki pa so jo pred nami že (delno) raziskali Šini, Urbi (JKK) in Jure (JKB). Po spustu v njo se kaj dosti v delih, kjer so že hodile jamarske noge, nismo mudili - hiteli smo proti breznu, kjer so se ustavili predhodniki.

Tomaž nad prehodom Krvavi kamen.

Pred nami prečudovito brezno, ki je kapniško zelo okrašeno - po mnenju predhodnikov najlepši del Čaganke in povrhu še pršenje vode. Sledilo je opremljanje, spust skozi pršenje vode in po dobrih osmih metrih dno, manjše jezero, v katerega voda ponika. Okrog in okrog kapniško okrasje, kopa, zavese, …, in že se začne pregledovanje prepredenih pasaž.

Sledijo tenstanja skozi ozke prehode, zajemanje blata, sledenju vode, skratka iskanje nadaljevanja, kot se za taprave jamarje spodobi. Tako smo po urnem raziskovanju in po dogovoru, da se v zasigane dele za enkrat ne spuščamo, našli dve možni nadaljevanji, katera pa bo treba razširiti. K sreči smo prinesli s seboj macolo. Po malici smo se lotili (Andrej se je lotil) levega kraka, ki pa se je na koncu izkazal kot bay pass, ki nas je pripeljal nad dvorano, kjer smo malo preje malicali.

Detajl iz Okrasne dvorane.

Desni krak, perspektiven, čutil se je prepih, teren se je ponovno dvigoval, zadaj tema, se je pa na koncu izkazal kot  pretrd oreh za nas. Ne samo, da si ležal v mivki, ta je padala tudi po tebi, pa še kakšno večje kamenje se je našlo vmes. Je že spominjalo na Krvavi kamen II. Po uri garanja, mi je čez odprtino uspelo spravit desno roko, glavo in pa četrtino leve rame. Kljub spodbudam, ki jih jamarji uporabljamo pri premagovanju ožin, tokrat ni šlo. Ampak užaljenosti ni bilo, bila je samo obljuba - naslednjič pride z mano Hilti in njegova druščina.

Nekako je bilo to za ta dan dovolj. Južni rov smo poglobili za 10 metrov, podaljšali pa za 20. Odločili smo se za povratek, vmes snemali še film, Tomaž pa je skakal še malo pod podorne kamne, kot da je lovil žarek upanja (beri nadaljevanja), ki pa sem ga našel v dvorani Stonehenge, tema, prepih, višja etaža, nikoli se ne ve.

Glede na aktivnosti, ki bodo sledile v bodoče in bodo potrebovale več opreme za širjenje in s tem večje in debelejše transportke, smo se pri povratku odločili, da ožine premagujemo s kompletnimi pasovi. Nekih večjih težav nismo imeli, bo pa potrebno eno od akcij usmeriti na širjenje ožin pred prehodom Ura in pol ter odmiku kamenja iz prehoda. Po dobrih enajstih urah smo doživeli še rahlo grmenje in kar spada zraven.

Ekipa Južnega rova.

V Južnem rovu smo bili: Tomaž Hrovat (JKK), Andrej Gašperič in Jože Tomšič - Tom.

Črtica o jamarski tlaki na dnu

Zrl sem skozi majhno odprtino v kamnini, za katero je bilo čutiti praznino prostora. Z Anžetom sva se spogledala. Oba sva razmišljala samo o eni stvari. Večkrat sva že sanjala o kilometrih rovov podzemne reke, ki se odpirajo nekje na dnu Čaganke. Do tam vodi samo ena pot. Slediti je treba vodi, ki je skozi tisočletja v kamnino izdolbla pot, ki naju bo enkrat pripeljala do tako želenega cilja. Ne štejem več, koliko ur sva že preživela na tem kraju. Ne razmišljam o tem, kaj naju vleče, da v težaških razmerah opravljava tlako, ki jo na površju tudi proti plačilu ne bi opravljala. Žene naju tista raziskovalna iskrica. Kaj je na drugi strani? Ali je že napočil tisti čas, da naju jama spusti v svoja nedrja? Ali bo ves trud poplačan?

Klemen na tlaki v meandru.

V roki stiskam težko kladivo. Zavihtim ga nad glavo in udarim po skali. Kamnina, razpokana od nešteto udarcev, končno popusti. Od stene se odlušči velika skala, ki izgine v prazen prostor. Zadrživa dih in poslušava zvok padajočih kamnov v globini. Pok, ki mu sledi mogočen odmev, nama daje slutiti, da je skala padla na dno nekakšne dvorane. Strmiva v luknjo, široko ravno dovolj, da se skoznjo stlači človeško telo. Napoči trenutek odločitve. Spustim se na dno krajše stopnje in pristanem na kupu narušenega kamenja. Anžetu sporočim, da se mi lahko pridruži. Počakam ga, da spleza za mano. Z njim, jamskim tovarišem, si želim deliti navdušenje ob odkrivanju novega, nepoznanega sveta. Stojiva v manjši dvorani, ki jo je izdolbel meandrasti tok vode. Ozirava se po dvorani za možnim nadaljevanjem. V kotu opaziva ovinek, kamor se steka podzemni potoček. Nestrpno se približava ovinku in zazreva v pričakovano nadaljevanje. Spogledava se. V glavah obema roji samo ena misel: »Klinc, še bomo hodili nabijat ta meander ...«

Zaslužen počitek v spodnjem bivaku.

Črtico doživela: Anže Tomšič in Klemen Mihalič

Video

Pojasnilo: Anže in Klemen sta z dna Čaganke prilezla okoli druge ure zjutraj, njun čas povratka se je ponovno gibal okoli treh ur. Po neuradnih informacijah sta jamo podaljšala za 5 metrov, poglobila pa za 6, kar pomeni, da je globina 470 metrov presežena. Čestitke.