Čaganka - zimsko jamarjenje

2.3.2016

Ko smo za Klemnov dopust načrtovali prvo letošnjo malo večjo akcijo v Čaganki, je bila v deželi praktično že pomlad. V začetku nas je bilo 27 in smo imeli že kar težave, kam vse vtakniti, kljub temu, da je Čaganka prostorna jama, pa je na srečo prišla slaba vremenska napoved in so predvsem tisti, ki jamo že poznajo, začeli pametno odpadati, ostalo nas je »samo« sedemnajst.

V soboto ob 7h zjutraj sem nadzoroval, da bodo kranjski jamarji Citrar, Vasja in Toni dovolj skupnih stvari za bivak na dnu vzeli (ker smo imeli res veliko robe za dol spraviti), sem jih hotel kar se da obtežiti. Ob osmih so izginili v jamo, ob desetih so jim pa že sledili Tom, Grdin, Erker, Blaž in Ksenija, ki so se namenili v Južni rov. Nekaj čez enajsto so se proti dnu podali Anži, Milan Podpečan in Matic Boršnak, nekaj po dvanajsti je pa prva trojica po jamskem telefonu sporočila, da so v bivaku na dnu in da jih je na poti dol povsem zalilo … Po tem javljanju smo morali zato skoraj malo na silo v jamo nagnati še Tičarja in Aleša, ki sta se na dno odpravila za dva dni, Jasna in Tico sta pa v bivak v Severnem rovu odnesla novo plinsko kartušo in pol kile kave. Nekaj čez sedmo zvečer so se iz srednjega bivaka javili vsi garači iz Južnega rova ter prva (zalita) trojica z dna, da malicajo, kofetkajo in imajo sploh vesel žur, zanimalo jih je pa predvsem to, na katero mesto se je uvrstil Prevc. Ko smo povedali, da je zmagal, se je vpitje slišalo skoraj do površja … Z dna sta se kmalu zatem javila tudi Jure Tičar in Aleš, ker pa sem Alešu obesil dolgo gumijasto cev za na dno, ki se je, kakopak, zatikala vso pot, je bilo vmes tudi veliko kletvic na moj račun … Cev na dnu potrebujemo zato, ker nameravamo vodo iz Kalaharija speljati bližje bivaku in je zame lažje, če jo dol nese kdo drug!

Zastarel podatek.

Jasna je skuhala golaž in ko so okoli desetih mokri in premraženi garači začeli kapljati ven, jim je prav prijal. Ven so kapljali skoraj do polnoči, okoli štirih zjutraj pa so pripujsali še Anži, Podpečan in Matic. Smo nemudoma zakurblali agregat, da napolnimo baterije, ki naj bi jih s Klemijem čez par ur vzela na najino akcijo na dnu. Pa še ni dolgo ropotalo, ko se je z vrha že oglasil Erki, da če smo čist neumni al' kaj, da smo agregat postavili pod vrata podstrešja, da bomo vse zadušili …

Snežna idila.

Čista&vesela.

Čisti&veseli.

Podzemna vodovodarja.

Malo pred deveto zjutraj me je Klemi vrgel iz postelje in tako hitro že zelo zelo dolgo nisem bil v hipu buden. Je namreč predlagal, da na dno ne bi odšla za dva dni, ker se je sneg začel topiti in je še bolj zalivalo, da bi brez spalk in rezervnih oblačil le pičila dol, par ur širila meander, potem pa še isti dan ven. Sem se z vsemi štirimi uprl, da nimam ne kondicije ne volje za takšno akcijo, da če dol ne bova prespala, da se tega ne grem, potem sem pa predlagal akcijo v Južnem rovu. Se je Klemi kar navdušil za to zamisel, edina težava je bil vrtalnik, ki je ostal na dnu in čakal na naju. Sam namreč ne bi prišel ven …

Sva po jamarskem telefonu poklicala v globino in zbudila speča prijatelja in ju razveselila z novico, da morata z dna poleg svoje opreme pritrogati še tisto, ki naj bi jo ven prinesla midva. Da midva ne greva dol, ker so razmere v jami preveč nečloveške, Jure in Aleš pa morata itak ven priti ne glede na vse … Domnevam da zato, ker je bila zgodnja ura, ampak Jure je mirno odvrnil, da ni problema. Da bosta robo prinesla vsaj do Severnega rova, kjer bi jo prevzela midva s Klemijem …

Sva se potem kar nemudoma v Južni rov odpravila, da si ne bi spodnja dva kaj premislila, še ne dve uri potem mi je bilo pa že žal, da nisem šel raje na dno. Se mi zdi, da v Čaganki še nikoli nisem tako trpel kot tokrat. V Južnem rovu imam za sabo najmanj dvajset akcij, a tokratna je bila najhujša. Milijonkrat sem se zataknil, še večkrat udaril (enkrat celo z macolo po licu, ker je tako malo prostora, da po kamnu tolčeš par centimetrov od obraza), neštetokrat sem se napičil na ostre razdrobljene kamne s komolci, koleni, boki … Ampak že prejšnja ekipa je rov krepko podaljšala in le še dobra dva metra je manjkalo do malo večje dvorane, kamor bomo lahko vsaj odbite skale umaknili, zato sva s Klemnom kar grizla in grizla in grizla, čeprav mi je šlo vmes kar parkrat na jok. Na koncu sem noge že zarinil v dvoranico, a sem ugotovil, da rit pa mimo nekega roglja, ki ga prej nisem opazil, ne bo šla, zato sva odnehala. Sva se napotila v bivak v Severni rov, da si skuhava kofe in vzameva opremo, ki sta jo spodnja garača pustila, ko sva tja prišla, sta si pa prijatelja ravno juho kuhala, zavita v astrofolije. Sam sem bil popolnoma zbit in brezvoljen, ampak ob pogledu nanju sem se nemudoma nehal smiliti sam sebi. Na poti sta bila že od enajste ure dopoldan, čez vse ožine in jebe ju je ves čas prala ledena voda, Aleš se mi je pa kar zasmilil (ki je dan prej povedal, da je ženi obljubil, da bo doma v nedeljo zgodaj popoldne), ko me je vprašal, če je že tri ura. Bila je pa pol osem zvečer … Smo potem družno odsvinjali ven, Klemi naprej in malo hitreje, da bo zakuril in kaj skuhal, mi pa po vojaško za njim, s pesmijo na ustih, če nam ni ravno v grlo teklo … Okoli pol enajstih je Čaganko zapustil še zadnji vojak, torej Aleš, bivak je bil pa tako zakurjen, da smo potem kar v gatah večerjali. Smo se na hitro oblekli šele, ko sta kakšne pol ure kasneje, torej ob pol polnoči, po hosti proti bivaku pridrvela dva avtomobila. Smo se ustrašili, da so kakšni lopovi, ki nam hočejo silo storiti, pa so bili le Tom, Anži, Grdin in Tico (se je pripeljal iz Ljubljane), ker jih je zaskrbelo, kje se toliko časa potikamo! So vsi imeli že oprano opremo (Tom je imel tudi opran in čist avto, ki zdaj to ni več), pa niso bili zelo slabe volje, ker je ni bilo potrebno spet umazati. Kofe smo jim skuhali, da so lahko potem odhiteli domov poskusiti ujeti še par uric spanja pred novim šihtom, s Klemijem sva pa kar v bivaku prespala in se potem proti domu in prhi odpravila ob bolj kulturni uri …

Nečista&vesela.

Nečist&vesel.

Nečist&vesel.

Bilanca tokratne akcije je več ko zadovoljiva. Poleg druženja jamarjev iz vse Slovenije in res dobrega vzdušja smo Čaganko poglobili za najmanj 15 metrov in še za več metrov podaljšali, v Kalahariju v fosilnem sifonu smo razširili ključno ožino (ki pa je še vedno precej ozka), v krepko prepišnem Južnem rovu smo se pa po dolgem času spet približali malce širši in višji dvorani že na pljunek daleč. Grdin je z distotom izmeril in premeril komplet Južni rov, tako da ga, ko pomeri še Netopirjevo dvorano in kamin v Game overju, čakajo »le« še novi deli jame, kar bo predvidoma zgodaj spomladi. Potem bo Čaganka kompletno narisana v treh dimenzijah! Nadvse zanimivo pa je tudi to, da smo tokrat večjo kolonijo netopirjev, ki ponavadi prezimujejo pri vhodu v Južni rov, tokrat zasledili v Ireninem kaminu, pa tudi v Kalahariju je bilo kar nekaj netopirjev, ki jih recimo lani, ko fosilni sifon še ni bil »odprt«, ni bilo videti! Pa tudi na pijavko ne smemo pozabiti, saj so biologi letos dobili priložnost preučiti podobno pijavko iz Hrvaške, a zdaj, ko vedo, da je tudi v Sloveniji, čakajo raje na slovensko … Dela nam torej v Čaganki ne bo zmanjkalo!

Damijan Šinigoj

Sledi nekaj vtisov jamarjev, ki so bili v naši blatni krasotici, nekateri so daljši, drugi bolj strnjeni, odvisno pač od posameznikovega trpljenja.

Z Maticem sva se akcije udeležila kljub temu, da sva bila še nekaj ur prej v Hudi Luknji na domačem terenu. Ob sedmih sva se odpeljala proti Dolenjski, kjer sredi hoste stoji kajžica, v kateri imajo Dolenjski jamarji svoj raj, povrhu pa še streljaj stran nadvse lepo brezno. Po lepem sprejemu in burni debati smo se ob pol dvanajstih spustili v jamo, do spodnjega bivaka, kjer smo srečali Krajnske jamarje in kjer smo si malo odpočili. Malo smo poklepetali, potem pa smo se spustili v spodnje dele, v meander, kjer nas je čakalo delo. Po dobrih desetih urah nam je uspel preboj v nadaljevanje. Pospravili smo orodje in smuknili do bivaka, kjer smo pojedli vsak po sendvič in veselo odšli proti površju, pot pa je bila tokrat precej bolj mokra. Iz brezna smo prišli malo pred četrto zjutraj. Pa imejte se radi in poširite pot!

Milan Podpečan – Luknca

Vhodno brezno, Sedemdesetmetrca, Akustična dvorana, Severni rov, Bivak 1, Game over, Play again, neštete »jebice«, Bivak 2 in končno VELIČASTNE galerije Kalahari na -450 m. 

Če jama slovi kot »Dolenjska blatna kraljica«, je blata presenetljivo malo. Naravne sile so bile bolj neizprosne z neprostovoljnim hladnim tuširanjem. Ko pri povratku prispemo do Bivaka 1, imam občutek, kot da sem že skoraj na površju, čeprav me čaka še dobrih 200 m žimarjenja. Jamski telefon je v podzemlje prinesel odlično novico o prvem mestu smučarskega letalca Petra Prevca. Čaganka zares ponudi dosti športnega užitka, izvabi pa iz človeka prenekatero kletvico. Da, šel bi še kdaj! Mogoče čez čas, ko bom že malo pozabil na zoprne stvari in se bolj spominjal vsega lepega. Hvala ekipi za pomoč in podporo!

Dejan Praprotnik - Citrar

Lačen je čist drugačen.

»Dopust« v hotelu z dvema zvezdicama

Dober teden dni pred zadnjo soboto v februarju, mi je Marko preko e-pošte poslal mikavno ponudbo: »27. 2. se gre v Čaganko. Delalo bi se na -200 metrov. Zraven gre še Ksenija, ostale boš spoznal tam.« Ob prebiranju sem se zasmejal. Zakaj? Pri jamarjih sem šele zelo kratek čas, mesece lahko preštejem na prste ene roke. Tudi če bi mi kakšen manjkal, bi bilo prstov še vedno dovolj. Ob enem izmed obiskov prejšnjih jam, je pogovor nanesel na jame v in okolici Bele Krajine, pa je iz mojih ust prišel stavek: »Tam je pa Čaganka, kajne?«, pa so se mi ostali zasmejali: »Kaj, ti bi šel v Čaganko? Hehehe«. No, ob prebiranju te e-pošte se mi je desna roka, ki je bila takrat na miški računalnika hitro premaknila na gumb odpri nov zavihek in sem vpisal »Čaganka«. Pogledal sem več zapisov, slik in videov in hitro sem dobil vtis, da je tole precej blatna in naporna jama, ampak priložnosti ni za izpustiti iz rok. Odpišem: »Mene lahko šteješ zraven.«, sledilo je še nekaj pogovorov in prišla je sobota.

Skočimo v prostore kluba, kjer smo vzeli potrebno opremo, nato pa smo prestavili opremo še iz enega avta v drugega, se usedemo vanj, in s širokimi očmi zagledamo na klopci pred seboj jamarski pas. Avto je bil naenkrat poln smeha, pas pa izjemno hitro pospravljen v prtljažnik. Na dve urni vožnji je sledilo še nekaj vprašanj o jami in načrtovanem delu v njej, in hitro je bil pred nami prostor, kjer smo pustili avto in se preoblekli. Takrat še popolnoma suhi in čisti, kot bi imeli nove kombinezone (saj res, Ksenija je imela novega), smo se odpravili proti bivaku. Tam smo se srečali z ostalimi jamarji, srknili še topel čaj, ki se je v tistem sneženem okolju prav prilegel, pogovorili o delu, razvrstili v skupine in se nato odpravili proti vhodu jame, pred bivakom pa še hitro fotografiranje za primerjavo pred in po povratku.

Tomaž, Ksenija ter jaz smo se odpravili skupaj proti Južnemu rovu z namenom, da ga izmerimo. Kaj hitro smo se spustili preko prvih dveh vrvi, saj temperatura zunaj ni bila prav nič prijetna za čakanje. Pot do -200 metrov je potekala brez težav, le na vrhu 70-metrskega brezna mi je za trenutek postalo malo topleje pri srcu. Po pristanku na »trdna tla« na globini dvestotih metrov smo se odpravili proti bivaku, kjer smo pomal'cali, hiter skok še do točke, kjer smo si ogledali začetek kamina Game over, ter nadaljevanja spuščanja jame, nato pa smo se odpravili proti Južnemu rovu. Tomaž je pripravil laser za merjenje ter določil mene za tarčo. Prvih nekaj sekund sem bil prestrašen, ko sem na svojem telesu zagledal rdečo piko, saj veste kako se ob taki situaciji po navadi konča v filmu? No, pa sem se kaj hitro pomiril. Merili smo korak za korakom ter počasi prebijali proti Markotu in Tomu, ki sta širila ožino v najbolj oddaljenem delu Južnega rova, vmes sva splezala še v Irenin kamin, da sva izmerila še njega, no, ne do vrha, pa sva se ob povratku oba namučila pri prepenjanju preko sidrišča, ampak nama je uspelo. Sledil je požirek čaja, ki takrat ni bil več vroč, niti topel ne, bil je pravzaprav že popolnoma mrzel. Nadaljevali smo z merjenjem, ko sta nama nasproti prišla Marko in Tom, pa sta nama s Tomažem vzela Ksenijo, bojda da jima bo pomagala prelagati skale. Vsi smo nadaljevali z delom in na koncu sva z Tomažem prišla v daljšo ožino, kjer se je širilo jamo. Moje delo načeloma ni bilo zelo fizično naporno. Moral sem se postaviti na primerno lokacijo, če sem imel srečo, sem se lahko tudi usedel ali ulegel in čakal, da je Tomaž izmeril vse točke, na koncu vsake točke, kjer sva merila, pa je sledilo še merjenje izhodišče točke za nadaljevanje. Ta točka sem bil največkrat jaz, ki sem moral takrat zajeti dih in ga zadržati, ter se ne premikati, dokler ni Tomaž trikrat pomeril.

Jamarska oprema po Čaganki.

Nečisti&veseli.

Marko, Tom in Ksenija so se pričeli vračati in srečali smo se ravno v ožini, najboljšem mestu, da Tomaž posname še video. Sam sem poiskal primerno mesto, kjer sem se lahko ulegel na hrbet in počakal, da se raziskovalni trio prebije mimo mene ter mimo Tomaževega objektiva. Med čakanjem sem se počutil, kot da bi dopustoval v hotelu z dvema zvezdicama ter ležal na odsluženem kavču, iz katerega že gleda kakšen feder, ki mi je pritiskal ravno v hrbet. Hitro sva pomerila še preostalih nekaj metrov rova ter se vrnila proti bivaku, kjer so naju pridno počakali Marko, Tom in Ksenija, no ravno so se hoteli odpraviti ven po dveh urah čakanja na naju. V bivaku smo naredili še skupinsko fotografijo z ostalimi jamarji, ki so bili še nižje v jami, pomal'cali, ter preko jamskega telefona izvedeli, da je Peter Prevc zmagal, nato pa se počasi odpravili proti izhodu, kamor smo prispeli malo pred polnočjo. Kljub temu, da prižeme sem in tja niso prijele vrvi, bile so namreč popolnoma blatne, smo se k bivaku vrnili nasmejani. Ob prihodu še skupinska fotografija po prihodu iz jame, razlika prej/potem je bila očitna, se preoblekli ter povečerjali, razgrnili spalke ter spali oziroma si zatiskali oči do jutra. Še zajtrk in se odpravimo proti domu, kjer je sledil topel tuš, spanec ter čiščenje opreme.

Blaž Korenč

Ta vikend smo se odločili preživeti v idiličnem zavetju gozdov Poljanske gore, ki jih je nedavno prekrila snežna odeja, iz tople koče pa se je smukal sivkast dim. Dišalo je po kuhanem prebrancu, izza vrat se je slišal glasen smeh, kozarci pa so vlivali korajžo slehernemu jamarju. Tako, opisali smo 0,5 % vikend paketa, ki je bil namenjen raziskavam v jami Čaganka.

Skupaj s prešerno druščino iz vseh koncev »lepe naše« smo namreč preživeli kar nekaj zanimivih ur v kraškem podzemlju Poljanske gore z namenom, da rudarske ekipe na več mestih v jami oblikujejo ožine po svojih merah. V jamo smo vstopili v sobotnem dopoldnevu (nekateri že skoraj opoldnevu) ter se razkropili po deloviščih na -200 in -460 m globine. Ekipe so z veliko zagona lepo napredovale, z naše strani pa smo prislonili lonček k transportu večje količine opreme do bivaka II na - 450 m. Aleš se je zelo razveselil Šinijevega darila v obliki vodovodne cevi, ki jo bodo v spodnjem bivaku uporabili za napeljavo podzemnega vodovoda. Večkrat se je v ožinah z vsem žarom spomnil na svojega prijatelja, ki je med tem kuhal kavo v bivaku na površju. Kasneje sva sklepala, da je Šini s plastične cevi že na začetku taktično umaknil etiketo, na kateri jasno piše, da takšnih cevi v ozke meandre po navodilih proizvajalca ni priporočljivo nositi. Ampak ker nama je Šini z gotovostjo zatrdil, da bo v spodnjem bivaku tudi z najino pomočjo od sedaj dalje možnost tuširanja s toplo vodo, sva mu z veseljem nasedla.
Mestoma sva v ožinah in stopnjah spodnjih delov Čaganke pobingljala pod mrzlimi slapovi in na približno 400 m globine srečala skupinico premočenih jamarjev, ki so se vračali z dna. Iz njihovih pogledov sva razbrala, da se zavedajo, da je pred njimi še dolga pot, tako da sva jim ponudila okrepčilo v obliki malo stresenega in hladnega piva, da si privežejo dušo na svoje mesto. 

Sneguljcica in 7 palckov v bivaku. Foto Tomaž Grdin.

Po prihodu do bivaka, sva na hitro pojedla in popila nekaj toplega ter se ob zvokih dela rudarske ekipe nižje dol tudi sama zagrela za širjenje v novih rovih Kalaharija. V končnem delu sva poširila ožino do neke mere, a zaradi težkega transporta ni bilo dovolj energije za kaj več. Sledilo je pospravljanje bivaka in priprava na spanje, še preden pa sva odšla spat, sva lahko le snela svoji čeladi pred rudarsko ekipo, ki se je vrnila z dna in se je nato odpravila še iz jame. Naredili so preboj, premetali nekaj kubikov kamenja, sedaj pa se grejo še malo pohladit pod slapove v meandrih in ko pridejo ven, še na pivo k Alenki. Vsa čast.

Spanje je minilo brez posebnosti, razen tega, da sva se 480 x zbudila. Naslednje jutro sva se po lenivsko pričela pripravljati na izhod iz jame, ko sva po jamskem telefonu izvedela novico, ki jo je Klemen s prešernim glasom poskušal olepšati. Vsej opremi naj bi se pridružila še ena transportka z vrtalnikom, baterijami in vso opremo za širjenje. Prešerno sva odgovorila, da z veseljem poskrbiva za transport, čeprav so se črni oblaki misli že zaletavali v strop dvoranice bivaka. Nič ..., naredila sva odločen red v bivaku, pospravila po ISO standardih, pomila posodo, ki je že sama lezla naokoli, pustila pivo dobrodošlice ob priprtih durih in se odpravila.

Nesebična tovariška pomoč pri slačenju.

Zakorakala sva v luže in ožine in slapove in ožine in v tem vrstnem redu ter včasih tudi malce drugačnem, ter nadaljevala svojo pot proti dvorani Game over. Čuden občutek, če pogledaš na ime dna brezna na - 240 m s spodnje strani. Vmes naju je seveda dodobra opralo do gat, skozi ožine pa sva se vsak z 2 transportkama tudi veselo zatikala in se trudila, da ne štejeva, koliko stopenj morava še preplezati. Pa se vseeno nisva dala zmotiti in sva se vsake stopnje lotila načrtno, da se čim manj zmočiva in nekako sva se po žnj urah znašla pod slapom v Game overju. Še manjši skok na štrik in 40 m više sva se že tresla pod astro folijo in svečo v bivaku I. Vroča Cedevita ter dve porciji Blejske juhe in nekaj čokolade sta dvignili moralo, ko sva zaslišala prihajanje Šinija in Klemna z Južnega rova, kjer so že prejšnji dan skoraj prebili ožino, ta dan sta pa še sama skoraj prebila ožino. Šini je najino moralo še malo dvignil, saj je rekel, da ga Čaganka še nikoli ni tako uničila in da bi si najraje kar luknjo v koleno zvrtal, če že ne bi imel čisto zdrajsane pogačice. Nič ni lepšega, kot videti prijatelja v takšnem stanju, kot si sam. Ampak minus in minus je plus in Klemen je vzel še eno transportko plus in Aleš eno minus, pa smo odpujsali pod štrik. Klemen je s pospeškom odletel iz jame pripravljat kočo in jedačo za naš prihod, mi pa smo mu po svojih močeh sledili. Nazadnje smo jamo po 36 urah preživetih v njej končno zapustili. Kako malo je včasih potrebno, da se ti razleze nasmeh od ušes do ušes.

Jure Tičar

Domnevno zaslužni za milejši potres v Beli krajini.

Krasna si, blatna hči podzemlja!

Če povzamem malo naše slovenske pesnike, v vsaki po domače »odpizdeni« odpravi naj bo tudi malo kulture. Ha, moji občutki o jami. Fantastična, ponosna in blatna ter vlažna, v glavnem, vredna greha, haha, bi rekli moški. Strinjam se s tem, da so vse pohvale vredni predvsem pozitivni, nasmejani člani ekipe, s katero sem se spustila v to divjino jame. Res ekipa, da te skipa! Lahko bi rekla, da je jama kar pokala od pozitivne energije. Samo jamo sem videla kot narobe obrnjen svet, saj je v njej bilo zelo malo okraskov, s tem mislim predvsem kapnike. Zame osebno je bil to spust, za katerega bi mi bilo zelo žal, če se ga ne bi udeležila. Videla sem, kaj delajo jamarji, to so mi pokazali Tomaž, Tom in Marko. Mislim, da sva z Blažem, oba šele spoznavava jamarstvo, veliko naučila in doživela tudi situacije, ki ti dajo misliti in pri katerih moraš ohraniti hladno kri. Presenetili so me tudi trije mušketirji, ki so se celi blatni, mokri in premraženi prismejali v bivak. To ti da elan in pozitivo, da vztrajaš v neugodnih razmerah, ki jih nudi jama, spoštovanja vredni! Najbolj pa je bil mučen izstop iz jame, saj je bil zunaj sneg, temperature nizke in človek bi si kar premislil in odšel nazaj v jamo. Marko, hvala ti za zelo lepo, divjo in dih jemajočo dogodivščino in upam, da bo takih ekspedicij še veliko! Hvala tudi ostalim za pridobljeno novo znanje ter pohvala kuharici, ki je pripravila za prste obliznit dober golaž!!

Ksenija Lapajne

Jamarili smo: Damijan Šinigoj, Klemen Mihalič, Anže Tomšič, Tomaž Grdin, Matija Gašperšič, Jasna Šinigoj, Jože Tomšič (JKNM), Jure Tičar, Aleš Orešar (JK Brežice), Marko Erker, Blaž Korenč, Ksenija Lapajne (JK Logatec), Milan Podpečan, Matic Boršnak (KŠJK Speleos-siga), Dejan Praprotnik, Vasja Zaman, Toni (JK Carnium). 
Foto: Damijan Šinigoj