Čaganka – dan zmage na globini 350 m

2.9.2013

V Čaganki je dosežen nov mejnik. Koliko garaških akcij je bilo potrebnih za ta dosežek, raje ne bi omenjal, ker jih je bilo preprosto povedano preveč. Krivec zanje je bil meander v globini 319 metrov, ki nas je hecal in hecal in ni "dal" in ni spustil naprej. Gristi v njem smo pričeli že v lanskem letu, ko je sprva bolj slabo kazalo. Je bilo na trenutke priklicanih kar nekaj svetnikov, a tudi to ni kaj dosti pomagalo. Bili so dnevi, ko je šlo enostavno vse narobe in bi se od jeze kar razpočili ali zaleteli z glavo v steno – samo kaj, ko bi s tem škodili samo sebi.

Globina je po novem torej 350 m. A naj kar takoj pripomnim, da je cifra trenutna, ker jama šiba dalje, samo nama je z Andrejem Gašperičem na zadnji akciji, kot že neštetokrat doslej zmanjkalo vrvi, tako da sva obrnila, ko je ravno začelo postajati interesantno. Hecno je tole z vrvjo – včasih jo "trogaš" do onemoglosti, drugič pa, ko jo dejansko rabiš, zgroženo ugotoviš, da imaš s seboj le nekaj kratkih kosov, ali pa še teh ne. Ja, tudi to se je že zgodilo, da je vrv ostala doma.

V meandru.

Razlog, da smo sploh vztrajali tako dolgo v tem obupnem meandru je dejstvo, da smo na eni izmed tlak, ko je bilo v celotni jami vode nekoliko preveč, slišali spodaj bučanje, ki je spominjalo na bučanje padajočega slapu. Odmev je bil po pričevanju drugih zastrašujoč, kar nam je vlivalo upanje. In tisti prepotreben naboj, ki ga na tej globini še kako potrebuješ. Ekipe so obiskovale "dno" in napredovale počasi, a zanesljivo, vse do dne, ko je kamen naposled našel pot navzdol - v praznino. Klemi in Šini sta spraskala do konca meandra, a ju je vrtalnik tik pred uspehom pustil na cedilu, tako da sva njuno delo dokončala z Anžijem in pokukala v nove dele. Prvi vtisi so bili pozitivni. Zaradi pomanjkanja časa sva takrat zaključila. Nadaljevala sva z že omenjenim Andrejem in nama je dobro šlo. Stene so se z globino lepo odmikale in tema naju je vse bolj objemala. Med spuščanjem sem pogledoval na uro in višinomer (globinomer), ki se je presenetljivo lepo obnašal in ni dosti grešil od kasneje pridobljenih točnih podatkov.

"Globinomer".

Na globini 343 m sva obstala na razmeroma veliki polici in čeprav olimpijsko razpoložena navzdol nisva več mogla. Zmanjkalo nama je tako vrvi, kot tudi opremljevalnih ploščic. Pršec vode, ki je enakomerno šumel pod nama, naju je zazibal v nekakšen trans, iz katerega sva se zdramila, ko naju je malce streslo in zazeblo. S pogledom sva še zadnjič pospremila padajočo vodo v približno 8 m globoko brezno in počasi obrnila navzgor.

A šiba?

Pozdrav vsem, ki so v preteklem letu širili meander.

Jama torej šiba. V kratkem bo sledila naslednja, po vsej verjetnosti številčnejša in dolgotrajnejša odprava, ki bo zagotovo spisala nova poglavja v zgodovini raziskav Čaganke. In upam, da bo teh poglavij še veliko.

Srečko Vidic